Od ponosa do previdnega optimizma

Še danes se živo spomnim tistega dne, ko smo zvečer na Trgu republike razglasili svojo samostojnost. Dopoldne sem bila v Ljubljani, kjer sem oddala svojo “katrco” in vplačala novi avto. Dan je bil sončen, nebo pa so večkrat preletela vojaška letala. Na poti domov smo že lahko videli barikade na Rebrnicah.

Ob veselju in ponosu, ki smo ju občutili, ker bomo končno dobili svojo lastno, samostojno državo, v kateri bomo krojili življenje po svoji meri, smo odganjali manj vesele misli, ki so nas spremljale v dneh pred velikim dogodkom.

V zraku so trepetala pričakovanja, veliko večino ljudi je preveval optimizem in prepričanje, da se bodo s samostojnostjo Slovenije vsi problemi rešili in da bomo postali “druga Švica”. Velikokrat si slišal izjave, da bo sprememba družbenega reda prinesla nov razcvet, da bosta, ko bomo končali z enoumjem prejšnjega sistema, trg in kapital rešila vse probleme.

Tisti, ki smo delali v gospodarstvu na vodilnih in vodstvenih položajih, smo vedeli, da nas čakajo velike spremembe, ki ne bodo samo prijetne. Nadomestiti bomo morali izgubljene trge, ne samo prodajne, kajti odrezani bomo tudi od poceni surovin, stroškovno optimizirati poslovanje, kar je pomenilo odpuščanja. Vedeli smo, da vlada nima pripravljene strategije na gospodarskem področju, saj na številna vprašanja ob srečanjih z njenimi predstavniki nismo dobili jasnih odgovorov. To smo deloma razumeli, saj smo vedeli, da so prioritete v danem trenutku druge, pričakovali pa smo pomoč v prihodnosti, odpiranje vrat na tuje trge, prijazno zakonodajo. Doživeli smo hladen tuš, saj so bile tudi po stabilizaciji političnih razmer prioritete drugje in ne v obnovi in razvoju gospodarstva. Prvi šok je bila nacionalizacija premoženja, ki se je iz družbenega prelevilo v državno. Mudilo se je s spremembami političnega sistema, sprejeta zakona o privatizaciji in denacionalizaciji nista prinašala razvojne komponente, nasprotno: predvsem prvi je prinesel veliko negativnih rešitev in odločitev. Namesto zagona v državi se je začel boj za čim večji kos pogače, kar je vodilo tudi do namernega siromašenja podjetij, da bi jih laže privatizirali. Nezaupanje do “rdečih direktorjev” je bilo veliko in velikokrat krivično.

Slovensko gospodarstvo pa je vseeno trdoživo in številna podjetja so uspešno prebrodila vse prepreke in budila upanje, da vendarle ni vse zamujeno. Še danes mi je žal za veliko podjetij z dobrimi blagovnimi znamkami, ki so na tej poti omagala. Veliko podjetij in celih panog je klonilo tudi zaradi pogoltnosti direktorjev in politike, ki jim je stala ob strani. Svetovna finančna kriza je dodatno poslabšala položaj, servilnost političnih elit do Evrope in tujcev pa zmanjšala suverenost države na minimum. Prodali smo najboljše blagovne znamke, živilska industrija, ki bi morala biti “nacionalni interes”, je pretežno v tuji lasti.

Zaupanje državljanov v državo in njene institucije je danes nizko, razslojevanje družbe je prineslo veliko socialnih stisk in včasih imam občutek, da nihče več ne ve, kaj v resnici piše v ustavi. Nerešeni problemi iz začetkov države, ki smo jih pometali pod preprogo in mislili, da bodo tam ostali, terjajo rešitve. Madeži na nastanku države, kot so izbrisani, trgovina z orožjem in devizne vloge varčevalcev, nas razdvajajo in nas vedno znova vračajo v preteklost, ko bi morali delati in razmišljati le o prihodnosti ...

Izjave politikov, da moramo državno premoženje prodati tujcem, ker ga sami ne znamo učinkovito upravljati, pa povedo vse o njihovih sposobnostih upravljanja države. Moj stari oče je bil kmet in njemu je bilo kristalno jasno: biti moraš lastnik zemlje, če hočeš odločati o sebi in svoji prihodnosti. V nasprotnem primeru si hlapec.

Ob rojstvu države smo dobili veliko priložnost, čudovito darilo suverenosti, ki ga nismo izkoristili zaradi starih zamer in sebičnosti politikov. Prepričana pa sem, da ni vse zamujeno. V Sloveniji imamo veliko ljudi, na katere smo lahko upravičeno ponosni in na katerih lahko še vedno zgradimo dobro prihodnost za naše otroke. Imamo znanstvenike, ki so v svetovnem vrhu, podjetnike, ki mislijo globalno, športnike, ki nam dvigujejo ugled, čudovito deželo, ki lahko razvija turizem in še kaj bi se našlo.

Potrebujemo pa vizijo in strateški načrt razvoja, ki stoji za njo. Predvsem pa potrebujemo zaupanje, ki nas bo povezalo na poti v prihodnost, zato je potrebno iz politike umakniti vse, ki nas razdvajajo. Brezkompromisno.

CVETANA RIJAVEC, dolgoletna gospodarstvenica in direktorica

---