Politika naj zagotavlja mir

Še vedno je dovolj močan in svež spomin na dneve, ko je bil slovenski narod velik. Takrat je bil v središču svetovne pozornosti, ker je kot en človek stal na braniku svoje pravice do lastne države. Leta 1991 ni bilo nikogar, ki bi se šel poklonit agresorju. Nikogar, ki bi sodeloval z njim. Pred tanki agresorske jugoslovanske armade je enotno stal slovenski narod, ki so mu to pravico odrekali tisti, ki so na ulice slovenskih mest in vasi poslali tanke.

Milan Kučan, predsednik RS v letih 1990-2002 Foto: Domen Groegl
Milan Kučan, predsednik RS v letih 1990-2002 Foto: Domen Groegl

Enotnost med nami, enotnost slovenskega naroda in enotnost ljudi s politiko, ki jih je povabila, da sodelujejo v velikem projektu državne osamosvojitve, je bila naša moč. Spoštovanje človekovega življenja je bilo naša etična norma, moralnost, iznajdljivost, pogum, odgovornost in predanost delati za mir pa zagotovilo uspeha.

Z državo smo dobili orodje, s katerim smo sami postali odgovorni za svojo usodo. Na nikogar drugega ne moremo več prenašati odgovornosti in se skrivati za odločitvami drugih.

Vsakdo, ki je takrat stal za odločitvijo, sprejeto na plebiscitu decembra 1990, je v skupni napor, da odločitev ubranimo, vložil največ, kar je mogel. Zato je brezpredmetno sedanje prisvajanje zaslug kogarkoli za končni uspeh. Pravi junak slovenske osamosvojitve je bil in ostaja slovenski narod.

Slovenci smo se bili v minulem stoletju prisiljeni boriti v treh vojnah. Nobene nismo začeli mi, nobene nismo želeli. V vseh smo se borili častno in iz njih izšli na pravični strani zmagovalcev. Branili smo svobodo, človekovo dostojanstvo, mir in pravico za vse. Tudi v zadnji vojni smo se zavedali, da te vrednote branimo pred politiko sovraštva, nacionalne nestrpnosti, izključevanja drugačnih in vsega drugačnega. Pred politiko, podobno tisti, ki je bila premagana leta 1945.

Sedemdeset let od konca druge svetovne vojne smo Evropejci živeli v prepričanju, da je to zlo dokončno premagano. Vendar nas znamenja dogajanj v današnji Evropi opozarjajo, da ni tako. To zlo na videz neopazno, a zanesljivo pridobiva prostor v duhovnem in političnem okolju evropske celine. Vdira v naše življenje s sklicevanjem na demokracijo in svobodo - prav na vrednote torej, ki jih je sámo z grobo silo tako surovo poteptalo. Odločno povejmo, da v sodobni Evropi, ki temelji na vrednotah protifašizma, ni prostora za oživljanje barbarstva. Povejmo, da zavračamo sprenevedanje in zatiskanje oči pred njegovim oživljanjem. Zato ker želimo uresničevati idejo o združeni, svobodni Evropi, ker hočemo graditi civilizacijo miru, strpnosti, medsebojnega razumevanja in spoštovanja in ker nočemo vrnitve v čase vojn, sovraštva, nacionalnih egoizmov in spopadanja ideologij.

Čas je, da se dvignemo in upremo kot ljudje, ki vemo za pekel koncentracijskih taborišč in morišč, na katerih so v imenu ideologije zla ubijali demokracijo in humanizem. Čas je za antifašistični pakt, ki bo odgovor sprenevedanju in hkrati spoštljiv poklon milijonom, ki so branili človečnost in umirali za svobodo. Zahtevajmo sklenitev pakta, s katerim bo EU potrdila svojo zvestobo vrednotam, ki so rodile idejo evropskega združevanja. S paktom zahtevajmo ničelno toleranco do znamenj fašizacije evropskih družb. Povabimo k paktu tudi mlade. Gre za njihovo prihodnost.

Pred leti nas je prevevala vera v spoštovanje človekovega dostojanstva z optimističnimi pričakovanji o združeni, svobodni, na miru temelječi Evropi. Danes pa Evropo prežemajo globok občutek krize in sence mračne preteklosti, ki se plazijo v trdno zgradbo vrednot, ubranjenih v vojni.

Zato ne preseneča, da je vse glasnejša govorica konfrontacije namesto sodelovanja. Kot da nas politiki pripravljajo na vojno, zaostrujejo odnose in stopnjujejo oboroževalno tekmo. Kot da je v pozabo potonil spomin na prizadevanja za mir, ki so temelj evropskega združevanja. Spet slišimo glasove hladne vojne, ne slišimo pa jasnega in odločnega glasu za mir.

Dolžni smo povedati, da sta vojna in ravnovesje strahu nesprejemljivi sredstvi za reševanje sporov med državami ali za merjenje geopolitičnih interesov. V očeh svojih državljanov in državljanov sveta je EU še vedno glasnik in branik miru. To mora tudi ostati. Zato nihče nima pravice, da se izneveri tej vrhovni vrednoti Evrope, in jo potiskati v spopad navzkrižnih interesov, nesporazumov, napačnih ocen, medsebojnega obtoževanja, hegemonije in diktatov s premalo premišljenimi odločitvami.

Prav zato moramo državljani vedeti, kdo v našem imenu, v kakšnih postopkih in s kakšnimi argumenti sprejema odločitve o načinu reševanja sporov in določa nasprotnike, ki naj bi ogrožali naš mir. Hočemo prepoznati in podpreti glasnike miru in razuma. Imamo pravico vedeti, kdo in zakaj ob zapletanju ukrajinske in drugih kriz sprejema odločitve o konfrontaciji namesto dialoga, kdo na evropskem vzhodu rožlja z orožjem. Tudi zato da ne bi nekega dne nenadoma stali v strelskih jarkih in s puškinimi cevmi merili v ljudi, s katerimi nas je še nedavno povezovala vera v mir.

Ni naloga politikov, da nam govorijo, kako vojne še vedno obvladujejo svet in da so znova možne tudi v našem prostoru. Njihova skrb je zanesljiva prihodnost, ne pa ustvarjanje občutka, da se jutri naš svet lahko tudi podre. Naloga politikov je, da zagotavljajo mir, varnost, blaginjo. Samo za to imajo mandat državljanov. Samo to je merilo njihovega poguma in odgovornosti ter zvestobe elementarni človečnosti.

Objavljeno besedilo je skrajšani nagovor, ki ga je imel Milan Kučan v sredo v Velenju.


Najbolj brano