• Danilo Türk, predsednik RS v letih 2007-2012
    Danilo Türk, predsednik RS v letih 2007-2012
    Foto: Tomaž Primožič/Fpa

Prihodnost bo terjala več zrelosti

petek, 24. junij 2016, 20:12

Realistično gledano smo v Sloveniji danes približno tam, kjer smo želeli biti, ko smo pred petindvajsetimi leti stopili skupaj za lastno, neodvisno državo. Imamo tržno gospodarstvo, višji materialni standard, pluralistično demokracijo in uspelo nam je ohraniti precej solidarnosti in egalitarnosti.

Kljub temu pa večkrat slišimo, da smo Slovenci razočarani, ker “nismo druga Švica”. To je pravzaprav čudno. Če namreč hočemo biti sami svoji, smo torej Slovenija, ne pa poskus biti kopija nekoga drugega. In seveda, tudi naš zgodovinski razvoj je bil drugačen. Švicarji so se pred stoletji hrabro postavili po robu Habsburžanom in skozi stoletja obranili svojo neodvisnost in kasneje nevtralnost. Slovenci pa smo Habsburžanom zvesto služili do konca, potem pa smo se zatekali “pod streho” novih večnacionalnih skupnosti - najprej pod jugoslovansko in danes pod evro-atlantsko.

Slovenija je leta 1991 uspešno vzpostavila suverenost, potem pa jo je postopoma opustila v korist pričakovanj največje možne blaginje in varnosti v okviru evropskih integracij. S tem ni seveda nič narobe, vedeti pa moramo, da ima vsaka temeljna izbira daljnosežne posledice. Suverenost prinaša napore odgovornosti za lastno varnost in razvoj. Sobivanje v nadnacionalni skupnosti, kakršna je današnja Evropska unija, pa zahteva še večji in skrbno premišljen napor za določitev in uresničevanje svoje lastne razvojne identitete.

Tu pa je Slovenija po vstopu v EU in Nato (2004) nevarno popustila. Nikakor nismo mogli najti dovolj politične volje in kolektivnega duha za opredelitev naših lastnih razvojnih prioritet, bržčas v prepričanju, da so velika vprašanja našega razvoja in prihodnosti spet stvar drugih - tokrat zlasti Bruslja. Slovenci radi skrbimo za svoj dom in vrtiček, radi pestujemo naše lastne zgodovinsko podedovane travme in zamere. Za velike razvojne teme in za času primerno krepitev produktivnosti pa nikakor nimamo prave energije. Celo pojem nacionalni interes, ki ga suverene države jemljejo skrajno resno, nam je uspelo diskreditirati.

Nekako v času osamosvojitve je veliki slovenski mislec Anton Trstenjak pisal o slovenski poštenosti. Kasnejši razvoj je njegovo optimistično razlago postavil močno pod vprašaj. V prvih petindvajsetih letih od osamosvojitve naprej je na slovenskem prevladovalo marsikaj drugega. Vračanje nepremičnin v naravi potomcem nekdanjih lastnikov, pogosto tujcev, je močno načelo pričakovanja, da bo nova država odpravljala stare krivice tako, da ne bo ustvarjala novih. Privatizacija in z njo povezane spremembe pravnega sistema so predvidljivo dale polet nebrzdanemu pridobitništvu. Razširile so se nove prakse korupcije. Človekove pravice, ki so motivirale osamosvojitev, niso ostale vodilna ideja tranzicije. Nasprotno, povečevalo se je število kršitev, med katerimi posebej izstopa problem “izbrisanih”, najbolj množična kršitev človekovih pravic na slovenskih tleh v zadnjih desetletjih.

Prvih petindvajset let neodvisnosti je torej Sloveniji prineslo nove probleme. Toda pred nami je naslednjih petindvajset let in po njih še mnoga leta. Sedaj, ko naše probleme dobro poznamo, moramo biti sposobni marsikaj tudi rešiti: izboljšati pravni sistem, prestrukturirati gospodarstvo in odpreti perspektive mladim, da se jim ne bo treba izseljevati, na novo opredeliti socialno državo, ki bo zmogla nositi breme starajočega se prebivalstva, in oblikovati aktivno zunanjo in varnostno politiko.

To so velike naloge, ki bodo zahtevale več zrelosti, kot smo je zmogli v prvih 25 letih. Razumeti pa moramo, da bodo prvi preizkusi današnje stopnje naše zrelosti prišli že kmalu. Bomo znali zgraditi drugi tir železniške proge Koper-Divača dovolj hitro in v naše skupno dobro? Pravijo, da se po jutru dan pozna. Kakovost rešitev na področju razvojne infrastrukture bo kar dober kazalnik kakovosti razvoja družbe v celoti.


Povej naprej: