Slovenija 2116 kot utopija? Upam, da ne.

Prvi občutek, tisti najbolj instinktivni, ki ga ob misli na 25. obletnico samostojnosti Slovenije začutim, je otožnost. Da, otožnost. Ko se je Slovenija osamosvajala, sem bila ravno v začetku pubertete. Morda premlada, da bi razumela (in še danes jih ne) vsa politična ozadja, a zagotovo sem bila dovolj stara, da sem veliko sprememb začutila in jih čutim še danes.

V splošnem se mi zdi, da smo zapravili veliko priložnosti. Kolikokrat sem namreč v tistem obdobju slišala izraz “mala Švica”. In kako ponosna sem bila ob tem! Ja, postali bomo druga Švica, kjer imaš svobodo odločitve in če si pripravljen trdo delati, se ti to zagotovo obrestuje. Zakaj pa ne bi bilo tako? Geopolitično je Slovenija tako dobro postavljena, da se čutijo vplivi temperamentnih Balkancev in Italijanov, kjer si znamo organizirati čas, delo in odgovornosti in smo torej razviti kot Avstrijci. Da o zanimivi zgodovini, arhitekturi in pokrajini sploh ne govorim! Če bi igrala poker, bi zagotovo, brez blefiranja, stavila vse žetone na to, da nam bo uspelo. Prevrtimo film za približno 25 let naprej. Ob nekem službenem obisku v državah bivše Jugoslavije me je taksist zaneseno vprašal, kako je, če smo kaj ponosni na samostojno državo, da oni so vedno gledali na Slovenijo kot na paradnega konja v Jugoslaviji in da “pri nas zagotovo vse deluje kot je treba”. Rekla sem mu, da se mi zdi, da je Slovenija nekako shizofrena država. Po eni strani se tolčemo po prsih, da smo pa le del “razvitega zahoda”, po drugi strani pa nam je vsem jasno, da ko pride novi zakon v veljavo, vsi skušamo iskati luknje v njem, da bomo čim prej profitirali. Službe se pogosto dobivajo preko zvez, nepotizem, klientelizem in še bi lahko naštevali razne -izme, to je na dnevnem redu, v politiki pa ne vemo, kdo pije in kdo plača. Aktualnih problemov se ne rešuje, ne, ampak dnevno poslušamo že zdavnaj izpete zgodbe o rdečih in črnih, o partizanih in domobrancih, o levih in desnih. Oprostite, zeh! Spoštujem zgodovino, a pustimo jo tam, kjer je. V zgodovini. Da sploh ne omenjam ljudi, ki si obujejo absolutno prevelike čevlje in pristajajo na vodilnih mestih, kjer redno dokazujejo, da eno gnilo jabolko zagotovo lahko pokvari ostalo sadje v košari. Želimo se igrati igrice velekapitalizma, a hkrati vsi pričakujemo, da bo država poskrbela za nas, da bodo službe vedno na voljo, pa če si dober pri svojem delu ali ne, da bodo socialni transferji nekaj samo po sebi umevnega, da bomo pričakovali bonitete od države na vsakem koraku in seveda od tega nekaj imeli. Da ne govorimo o posameznikih, ki jih javnost dobi s prsti v marmeladi, sami pa ne premorejo niti toliko moralnega mačka, da odstopijo s svojih položajev. Na drugi strani bodo “malega človeka” ob hišo spravili za par tisoč evrov neporavnanih dolgov! Taksist mi je rekel, da je torej pri nas ravno tako kot pri njih, na Balkanu. Seveda je, jasno da je, ampak ne, bognedaj da bi kdo rekel, da je tudi tukaj Balkan. Mentaliteta je zagotovo prava, to vem. O tem, ali smo tudi geografsko še/že na Balkanu, o tem pa naj razglabljajo strokovnjaki.

In če se ozrem nase in na svoje vrstnike? Znano istrsko reklo pravi: “krepat, ma ne molat”. Žal bi se stari Istrani obračali v grobu, saj se je v naši državi vse tako izpridilo, da velja reklo: “ali krepat ali molat”. Velika večina ljudi tako popusti. Mi, generacija, ki je naslednja na vrsti za vodenje države, smo naučeni, da moramo biti tiho, da je ambicioznost hujša kot HIV, da je boljše biti pragmatičen in se ne soočati s težavami, ampak se raje trepljati po ramenih in vzdihovati, da saj bo. V življenju se kot pijanec plota oklepam samozavestnih in samostojnih ljudi, saj so ostali v manjšini, večina ostalih pa se je izgubila v sistemu zato, da bodo všečni, nemoteči in neopazni. Hej, stop? Ali se nismo ravno temu upirali? Ali ni bila ravno to lastnost prejšnjega sistema?

Nekaj pa vendarle moram priznati. Kakovost življenja je tu na višjem nivoju kot marsikje drugje. V to sem se prepričala vsakič, ko sem kam odpotovala. Delno sta za to seveda zaslužna podnebje in toplina ljudi, ki se radi družimo in ki si vendarle znamo pomagati. Morda sem zato optimistična. Nobenega namena namreč nimam prepustiti se toku malodušja, ampak želim mlajšim generacijam, ki bodo praznovale petdeseto ali stoto obletnico samostojnosti, omogočiti, da bodo lahko s ponosom rekli: “hja, prvih 25 ali 30 let je bilo bolj čudno, a na koncu so ambiciozni, neomajni, pošteni, iskreni in aktivni ljudje poskrbeli za to, da danes živimo ravno tako dobro kot skandinavski bratje in sestre”. Utopija? Upam, da ne.

ANA ROTTER, znanstvenica

---