“To počnemo ljudje s srcem. Je bolj obsesija kakor profesija.”

Na marsikoga usodno ne vplivajo zgolj veliki pisatelji, pesniki, dramatiki, marveč tudi prodajalci knjig, taki, ki jim je bolj mar za bralca kakor za zaslužek, taki, ki stranki znajo priskočiti na pomoč s svojim osupljivim znanjem, ji svetovati, jo nevsiljivo, a zanesljivo voditi skozi čudovite labirinte domače in svetovne književnosti. Stanka Golob pri nas nima konkurence.

Je nesporna avtoriteta na svojem področju. Kar tri desetletja je vodila Trubarjev antikvariat v Ljubljani, kjer so še zmeraj veseli njene dragocene pomoči.

In prav tam smo jo obiskali nekaj dni pred njenim prihodom na Primorsko - na jutrišnjem sejmu starih knjig in tiskov na Prešernovem trgu v Kopru bo izza ene od stojnic mimoidoče nagovarjala tudi ona.

> Imate elektronski bralnik?

“Doma ga nimam. Imam knjige v klasičnem pomenu besede.”

> Jih imate veliko?

“Približno štiri tisoč. Zbiram knjige s podpisi, ki zavzemajo skoraj tretjino moje knjižnice, če ne še več. Predvsem me zanimajo naši avtorji in pa posvetila, ki imajo vsebino. Zgolj podpis mi ne zadostuje več, je preveč neoseben. Zanimajo me posvetila, ki jih je avtor namenil prijatelju, kaki družini, gospe, komurkoli. Nekatera so zanimiva, ker so nastala ob posebnih dogodkih. Boris Fakin, znan kot Igor Torkar, je leta 1942 med zabavo na Rožniku v svojo prvo knjigo napisal celo stran posvetila, Janez Menart je prav tako popisal celo stran za Filipa Kalana Kumbatoviča ...”

> Verjetno imate tudi kar precej knjig s posvetili, namenjenimi vam.

“Nekaj že. Nekateri avtorji so mi knjigo prinesli že s posvetilom, nekatere pa sem zanj zaprosila, ko so obiskali naš antikvariat in v njem iskali svoje knjige.”

> Svoje knjige?

“Ja, nekateri prihajajo k nam kupovat starejše izdaje svojih del, ki jih drugje ni več mogoče dobiti.”

> Kateri so prihajali in kateri prihajajo?

“Prej so k nam prihajali Pavček, Menart, Minatti, Kovič, še zmeraj pride Zlobec, prihaja cela paleta pisateljev od Jančarja do Hudolina, svoja starejša dela iščeta tudi ilustratorki Marlenka Stupica in Ančka Gošnik Godec, pa še kdo bi se našel.”

> Gotovo poznate anekdoto o Georgeu Bernardu Shawu, ki je v antikvariatu našel svojo knjigo, v njej pa zagledal lastno posvetilo nekemu gospodu. Kupil je knjigo in jo staremu znancu poslal z novim posvetilom, ki ga je pripisal staremu: “Spet vam poklanjam tole knjigo. Lep pozdrav!”

“Nekaj podobnega se je zgodilo tudi pri nas. Tonetu Pavčku sem nekoč pokazala njegovo knjigo s posvetilom, ki jo je nekomu poklonil in ki je potem prišla k nam. Veselo se je zasmejal in rekel: 'To pač je tako!' Drži, knjiga je last tistega, ki jo dobi, in z njo lahko počne, kar hoče, s tem pa kaže, kak odnos ima do knjige. No, so še drugi vzroki, zaradi katerih se moraš ločiti od nje: preseliš se, dobiš manjše stanovanje, umreš, zboliš, zgodi se tudi, da postaneš alergičen na prah in se moraš knjig preprosto znebiti. Moj kolega iz Nemčije je na stara leta dobil tako močno alergijo na prah, da je moral izprazniti hišo, se znebiti vseh knjig. To je najkrutejše, kar se lahko zgodi antikvarju ali pa bibliofilu.”

> Vam se k sreči ni.

“Ne, doslej se mi še ni, moram potrkati.”

> Kako dolgo ste že v tem poslu?

“V antikvariatu sem od leta 1980, torej 34 let, v poslu s knjigami pa že dlje kot 40 let. Najprej sem bila približno deset let v papirnici in knjigarni, potem pa me je poklical tedanji direktor Cankarjeve založbe Miloš Mikeln in mi ponudil delo v Trubarjevem antikvariatu. Rekel je, da imam za razmislek na voljo en teden.”

> Ste dolgo premišljevali?

“En teden ravno ne. Starši mi niso mogli pomagati z nasveti, saj niso bili iz te stroke, zato sem šla k teti, ki je delala v knjigarni v Nebotičniku. Založbo je poznala kar dobro in svetovala mi je, naj se seznanim s celotnim procesom dela, naj bom tudi sama sposobna delati vse. Rekla je, da bom samo tako vedela, koliko časa človek potrebuje za posamezno delo, in bom potem tudi znala presoditi, kdo naredi premalo, kdo dovolj, kdo pretirava ... To sem si vbila v glavo. In dejansko obvladam vse.”

> Tudi v antikvariatu se očitno zavedajo vaše dragocenosti, saj vas ne spustijo stran, pa čeprav ste se že upokojili.

“Res je, upokojila sem se leta 2010, ko sem izpolnila vse pogoje za to, in glede na sedanje razmere v naši državi sem to očitno storila še pravi čas.”

> Veljate za legendo na svojem področju ...

“Hja, starejši kolegi so pravzaprav že pomrli, denimo moj sodelavec Matjaž Glavan ali pa moj šef Marjan Podgoršek, ki sem ga nasledila. V Mladinski knjigi je bil še gospod Ludvig, ki smo mu pravili Lutko. Njegov priimek sem pozabila. Bil je dober, pa sploh ni bil profesionalec. Delal je na pošti. Drugih antikvarjev pa v Sloveniji tako rekoč ni bilo, vsaj kar zadeva knjigo. Zdaj je precej mlajših, a potrebujejo čas, pridobiti morajo kilometrino. V antikvariat lahko vstopiš s katerokoli fakulteto, a še nisi antikvar. Šele ko spoznaš zgodovino književnosti, tiska in knjige, nekaj znaš. Prvi vodja tega antikvariata Štefan Tausig je govori: 'Prvih šestdeset let je malo težje, potem pa gre.'”

Selitvi so se burno uprli

> Tausig je antikvariat tudi ustanovil, mar ne?

“Res je, pod okriljem Cankarjeve založbe, kmalu po drugi svetovni vojni. Antikvariat je nekaj časa domoval na Miklošičevi, kjer je bila dolgo knjigarna, zdaj pa tam ni ničesar. Potem je bil nekaj časa na Kopitarjevi, prav tako v kleti, nakar je bilo Tausigu dovolj in se je zavzel za selitev na boljšo lokacijo. Ravno takrat je Mačku, svojemu lovskemu tovarišu, urejal knjižnico na gradu Brdo, tako da mu je uspelo dobiti prostore na Mestnem trgu, kjer je antikvariat še danes. Dobili smo res reprezentančen prostor. Srečo imamo tudi, da se je nekaj zapletlo pri denacionalizaciji, zato so prostori ostali last Mladinske knjige.”

> Je kdo kdaj grozil, da bo antikvariat ukinil?

“Je, je. Nekoč so nam napovedali, da nas bodo selili, a smo se burno uprli. Celo v časopisu smo bili. Imela sem hude težave, direktor me je nekaj časa grdo gledal, a se je potem pomiril, saj se je vse uredilo. Vodstvo Mladinske knjige nam zdaj izkazuje vso podporo, to moram poudariti, ne vem pa, kako bo jutri. Danes je vse odvisno od kapitala. Če bo Mladinsko knjigo kupil kdo, ki bo na prvo mesto postavljal dobiček, nas bo prve prodal. Finančno nismo kdove kako močni. Pokrivamo sebe in še koga drugega, to že, a ne kujemo kakega hudega dobička. Antikvariat je dragocen zaradi svojega kulturnega in zgodovinskega pomena. In tu smo ljudje, ki svoj posel opravljamo s srcem. To je bolj obsesija kakor profesija. S tem se ukvarjaš nenehno, tudi doma in drugod. Kamorkoli sem potovala, kjerkoli sem bila, povsod sem letela v vsak antikvariat, če je bilo le mogoče. Obiskovala sem tudi bolšje sejme. Nikoli ne veš, kje se pojavi kaka knjiga, grafika, karkoli, kar je pomembno za našo pisno kulturno dediščino.”

> Ste kdaj naleteli na kaj, česar si niste mogli privoščiti?

“Sem. V vhodni Nemčiji sem konec osemdesetih let našla zelo lepo zgodnje delo slikarja Vasilija Kandinskega iz leta 1913. A mi ga niso hoteli izvoziti. Knjigi sem sledila, prodali so jo na zahod, za 40.000 mark. Nekoč pa sem na nekem sejmu našla delo Martina Pegiusa, našega pravnika iz 16. stoletja, pomembnega moža, ki je skušal pravno latovščino spraviti v jezik, razumljiv navadnemu človeku. Bil je eden zgodnjih in redkih, ki si je prizadeval za to. Knjiga je bila iz knjižnice Alberta Bavarskega I., krasno vezana v bordo usnje z Albertovim grbom. A nisem našla kupca. Ponudila sem jo pravni fakulteti, ki ima pred svojo stavbo spomenik Pegiusu, a se ji je cena zdela previsoka. Pa še ena knjiga je, za katero mi je še prav posebej žal. Ko sem bila še na začetku svoje poti, se je na dražbi nekje v severni Nemčiji pojavila latinska slovnica, ki jo je napisal Bernard Perger, po rodu Štajerec, ki je delal na Dunaju. Latinsko slovnico, ki je bila učbenik za študente na Dunaju, je napisal že pred letom 1500. V pismu smo ponudili nekaj višjo ceno od izklicne, a so me prehiteli, najbrž z Dunaja. Res mi je žal. Bila sem zelo pozorna, ali se bo kdaj pojavil še kak Perger, a se ni. Sem pa zato dobila Andreja Perlaha, tudi rojaka. Moja mama je iz Slovenskih Goric, on pa je bil doma blizu Pesnice. Bil je zdravnik, matematik in astrolog. Napisal je knjigo o luninih menah, ki sem jo po naključju našla v Ameriki. Naredila je torej dolg ovinek in se vrnila domov. Zdaj je v NUK-u.”

> Tudi sami vodite dražbe ...

“V Trubarjevem antikvariatu smo jih začeli prirejati leta 1998. Takrat sta bila tukaj tudi danes že pokojni Matjaž Glavan in pa njegov sin Rok, kolega, ki ima zdaj svoj antikvariat. Dobili smo lepo pošiljko mladinskih knjig iz 19. stoletja in se odločili, da naredimo prvo dražbo. Zatem smo imeli po dve dražbi na leto, zdaj pa imamo samo po eno, zaradi sedanjih razmer. Dve dražbi sta za naše kupce preprosto preveč. Naslednjo bomo imeli prav kmalu, 20. novembra.”

> V Trubarjevem antikvariatu?

“Tule, ja. Imamo tako krasne prostore, da bi bilo škoda, če bi šli kam drugam. Poleg tega imamo tako manj dela z logistiko. Knjige je treba dati na ogled, jih zaščititi, da nam jih kdo ne sune ... V nočnih morah me preganja strah, da mi bodo kako sunili! Eno so mi že.”

> Res? Katero?

“Knjigo o namiznem grozdju iz, če se prav spomnim, leta 1917. Neki gospod jo je zlicitiral, obiskovalci so se drenjali po prostoru, in tisto knjigo je nekdo preprosto sunil.”

Za Kosovela se vedno stepejo

> Knjige zelo redko odkupujete. Stranke, ki vam jih ponujajo, povečini zavrnete.

“Povpraševanje se je tako spremenilo, da moramo biti zelo previdni. V osemdesetih, devetdesetih letih si lahko prodal marsikaj, takrat je šlo iz našega antikvariata na tone leposlovja, zdaj pa ga prodamo veliko manj. Ljudje še kupujejo kriminalke, klasike, kar je tisti hip moderno, večinoma romane, sicer pa knjige bolj ali manj ostajajo na policah. V promet gredo še zmeraj filozofija, zgodovina, otroške slikanice, priročniki in razne kuharice. Imam občutek, da ljudje recept še zmeraj raje preberejo v knjigi kakor pa na spletu. Danes pa najteže prodaš knjige, ki so vmes - take, ki niso ravno poceni, a še zmeraj niso tako redke, da kupcu cena ne bi bila pomembna. Ampak na take dragocene knjige naletiš zelo redko.”

> Človek razume, da ne odkupujete knjig, teže pa razume, da zavrnete gospo, ki vam želi podariti - zastonj! - celotno zbirko Naša beseda.

“Teh knjig imamo cel kup, pa jih ne moremo prodati. Če bi šle v promet, bi jih tudi odkupovali, tako pa jih niti nimamo kam dati.”

> In nočete nižati cene?

“Niže ne gre. Komplet skoraj stotih knjig prodajamo za 150 evrov. A nihče več noče imeti zbirke, ki zavzame dva metra polic, morda celo tri. Včasih so Našo besedo kupovali, ker je bila rdeče barve in jo je bilo lepo videti v svetli omari, medtem ko so tisti s temnimi omarami kupovali svetlejšo zbirko Zbrana dela slovenskih klasikov. Pri Nobelovcih je bil že hudič, ker so bili raznobarvni in niso bili usklajeni s pohištvom. (smeh) Našo besedo so dvakrat ali trikrat ponatisnili, vsi so jo kupovali, tako da je danes vsepovsod in se je mnogi želijo znebiti.”

> Kaj pa Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev? V antikvariatih je veliko Finžgarja, Cankarja in mnogih drugih, zelo težko pa najdeš Kosovela.

“Res je, Kosovel ni izšel v visoki nakladi in zanj se vedno stepemo. Izšle so štiri knjige njegovih zbranih del, od katerih je še mogoče dobiti prvo, izdano leta 1946, tudi drugo, zelo redko pa tretjo, ki je izšla v dveh delih in v kateri so objavljeni članki, pisma in podobno. Ta ima tudi visoko ceno, ki ni ovira za kupce.”

> Bi bilo Kosovelovo zbrano delo potemtakem smiselno ponatisniti?

“Nisem prepričana. Treba bi bilo raziskati tržišče. Ni rečeno, da bi ljudje, ki te knjige iščejo po antikvariatih, kupili tudi ponatis. Ravno nasprotno, večina, ki pride v antikvariat, hoče prav staro izdajo knjige. Nove jih ne pretresejo. Niti mene se povečini ne dotaknejo. Na primer, tržišče je zdaj polno knjig, ki jih je pred nekaj leti izdajalo Delo. Niso slaba dela, a spomnim se, da sem prelistala prvo, Ime rože Umberta Eca, in me je odbilo s kupom napak. Pa še s predrobnim tiskom in drugim. Ampak marsikaj je tudi stvar osebnega okusa ...”

Včasih katalogi in možgani, danes splet

> Pred leti ste se v Trubarjevem antikvariatu ukvarjali tudi z numizmatiko, v zgornji etaži ste prodajali stare kovance in bankovce ...

“Ne, nismo jih mi, samo gostili smo fante, ki so počeli to. Tako smo hoteli popestriti antikvariat, vanj privabiti več ljudi. A po nekaj letih se je to končalo. Fantje so šli v druge posle.”

> Prej ste govorili o veščinah, ki naj bi jih premogel antikvar, omenili pa niste pomembne, ki jo premorete in s katero ste se večkrat izkazali tudi v tem pogovoru - odličnega spomina.

“S tem imam pa res srečo! Knjige si zapomnim, še prej vizualno, po ovitku, kakor pa po avtorju in naslovu. No, vsi, ki delamo tu v antikvariatu, imamo dober spomin. Jaz si slabše zapomnim obraze in imena, zelo dobro pa, kdo je kaj iskal in katero knjigo je kupil. Zbiralcem pripravljam knjige, ki jih zanimajo, včasih pa kakega tudi opozorim: 'To ste pa že kupili, ne še enkrat.' Dober spomin je v tem poklicu obvezen, pa čeprav se tega niti ne zavedaš. Zapomniti si moram, kaj vse sodi k starim knjigam, katere priloge, zemljevidi in podobno, saj to pomembno vpliva na ceno knjigo. Danes je antikvarju v pomoč splet, včasih pa si moral uporabljati kataloge in predvsem svoje možgane. Marsikaj si osvojil šele s prakso, dobro pa je bilo, če si že pred prihodom v antikvariat imel izkušnje z delom v knjigarni - da si se znal obnašati pred kupcem, zaviti knjigo in tako naprej. V Vzhodni Nemčiji so imeli včasih dva pogoja za delo v antikvariatu: desetletne izkušnje z delom v knjigarni in izpit za antikvarja.”

> Vam bi bilo verjetno grozno, če bi vas vrnili v knjigarno, mar ne?

“Zdaj se tam sploh ne bi ... No, znašla bi se že, ampak bi delo opravljala brez zanimanja. Nimam odnosa do novih knjig, razen do tistih, ki me res zanimajo, pa še te so večinoma zgodovinske. Moram živeti v 16. stoletju, drugače ne gre. Tudi doma imam malo novejših knjig - nekaj o prostozidarjih, ki so me zanimali, pa nekaj o etnologiji, kakšno slikanico ...”

> H katerim knjigam se nenehno vračate?

“Že vse življenje me spremlja Smeh stoletij, ki ga je leta 1956 izbral in izdal Slavko Krušnik. To je zbirka anekdot o slavnih možeh, daleč najboljša, kar jih je kdaj izšlo. Odpreš kjerkoli, bereš in se zabavaš. Prav tako berem Bartolovega Alamuta - kar nekje ga odprem in berem. Vračam se tudi k Guareschijevi knjigi Don Camillo in Peppone. Velikokrat berem o protestantiki, o Trubarju in drugih, po potrebi ...”

> Bi napisali knjigo o knjigah?

“Joj, ne! K temu so me že nagovarjali, a nisem kaj posebej nadarjena za to. Znam pisati, nimam pa daru - med prvim in drugim je pomembna razlika. Nočem napisati nečesa, kar bi kdo drug moral za mano popravljati, piliti, prirejati, saj to ne bi bilo več moje delo.

> Najbrž imate nesrečo v sreči - prebrali ste preveč dobrih knjig in zato postali prezahtevni do sebe.

“Krilova so nekoč vprašali, zakaj je tako malo napisal. Odgovoril je: 'Raje vidim, da me vprašajo, zakaj ne pišem, kakor da bi me spraševali, zakaj pišem.' (smeh) Za pisanje moraš imeti dar, kakor za petje, slikanje, balet ... Celo za antikvarno knjigo moraš imeti dar. Moraš čutiti ljubezen do tega, uživati. Razveselim se vsakega, ki pride, zlasti če vem, da ga čaka knjiga. Od začetka sem bila malo ljubosumna, ker vseh knjig, ki sem jih prodala, nisem imela tudi jaz, a potem sem se navadila. Vsega pač ne morem imeti, sem si rekla. In sem začela uživati.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---