Inavguracija

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je inavguracija izročitev česa pomembnega v uporabo, navadno z večjo slovesnostjo. Lahko je tudi otvoritev nekega dogodka ali novih prostorov, v akademskih krogih pa na primer slovesna podelitev doktorskega naslova ali rektorske funkcije.

Pomembna inavguracija, ki se zgodi vsako četrto leto, se bo zgodila tudi danes v Washingtonu, pred kongresno palačo. Na njej bodo Donaldu Trumpu podelili funkcijo predsednika države in mu izročili v uporabo eno najpomembnejših, če ne najpomembnejšo državo na planetu. In to žal ni ena tistih lažnih novic, ki dandanašnji krojijo razpoloženje na tem planetu.

Kaj razpoloženje! Tudi vrednost tega ali onega na tej ali oni borzi. Finančni kljukci vseh barv, starosti, spolov in veroizpovedi proizvajajo lažne novice noč in dan. Vprašajte Trumpa. Z njimi potapljajo podjetja, družbe in države ter gradijo svoje finančne imperije. In tako ima lahko osem najbogatejših ljudi na planetu v žepu toliko novcev, kot jim ima celotna revnejša polovica človeštva skupaj. Včasih so rekli, da je vrag odnesel šalo. A vrag, hudič, zlodej ali kakorkoli se že imenuje večni in nenadomestljivi zunanji in notranji sovražnik somišljenikov našega kardinala Franca, nima seveda popolnoma nič s tem.

Želeli ali ne, si šalo običajno priredimo sami in sami jo tudi odnesemo. Z lahkoto. Je pa res, da si to težko priznamo in potem nam kakšen vrag, hudič ali zlodej pride zelo prav. Ali pa kakšen petek trinajsti. Prvi letošnji je bil sicer pred tednom dni, a kaj lahko bi bil tudi današnji. Kajti danes bo vrag, hudič ali zlodej dokončno odnesel šalo. Točno opoldan. Tako kot v istoimenskem vesternu z neustrašnim šerifom, ki ga je odigral Gary Cooper.

Res je sicer, da se bo zgodilo na oni strani luže, a ta je kljub vsej svoji velikosti premajhna, da ne bi pljusknilo tudi na to stran. Pravzaprav že pljuska. Mimo Gibraltarja tja na obalo Izraela, kjer opogumlja Benjamina, naj kar nadaljuje dosedanjo katastrofalno politiko okupacije palestinskega ozemlja. Ja, danes, dvajsetega januarja, je dan D. Pravzaprav dan DT ali ljubkovalno - dDT. Diditi. Tako kot tisto sredstvo proti komarjem, ki so ga najprej veselo trosili okoli po vsem, kar je vsaj malo dišalo po vodi, potem pa ugotovili, da je strupeno. Da so in bodo posledice uporabe pravzaprav neobvladljive in dolgoročne.

Koliko bodo strupeni, neobvladljivi in dolgoročni belohišni dnevi Donalda Trumpa in kakšne bodo posledice družinskega modela upravljanja Združenih držav Amerike, bomo sicer še videli, a obeti niso kdo ve kaj. Ker pa je vsaka stvar za nekaj dobra, bo najbrž tudi ta. Morda pa ima prav moj prijatelj Sašo, ki meni, da je včasih pač potrebno zadeve pripeljati do absurda ali po naše nesmisla, da se potem končno rešijo. Takrat se najbrž tako ali drugače najbrž res rešijo, a za kakšno ceno! Pot do popolnega nesmisla je namreč lahko kar dolga in z njenim daljšanjem se množijo tudi posledice.

Kmetijska zemljišča na ustrežljivi strani Alp so tak primer. V minulih letih in desetletjih je stotine hektarov končalo pod cestami in obvoznicami, se umaknilo industrijskim, obrtnim in zadnje čase predvsem trgovskim conam, parkiriščem za tovornjake, parkiriščem kar tako in še čemu. Ostalo se zarašča. In po vseh teh desetletjih sprenevedanja smo končno ugotovili, da nam kmetijskih zemljišč primanjkuje, da je prehranska samooskrba na pozidani in zaraščajoči strani Alp na psu in da pridelamo le dobro tretjino hrane, ki jo potrebujemo. In smo začeli biti plat zvona. “Sprememb kmetijskih zemljišč se za nobeno ceno ne bomo šli več,” je še včeraj trdil minister Dejan. Vsak krompir šteje. Vsak koruzni storž. Vsaka repa. Vsak pšenični klas.

Skratka, vse je kazalo, da smo stvar pripeljali dovolj daleč, da smo končno na koncu poti v nesmisel, in da se je med Alpe in morje ponovno vrnil razum. “Kako malo smo vedeli!” bi rekel Vonnegut. Dogajanje okrog desetine hektarov kmetijskih zemljišč, ki jih bomo v Hočah namenili za gradnjo tovarne multinacionalke Magna Steyr, je pokazalo, da popolnega nesmisla pri nerazumni rabi kmetijskih zemljišč očitno še nismo dosegli. Pa še kje drugje najbrž tudi ne.

Skope informacije o smeri spreminjanja zakonodaje na področju (neobstoječega) prostorskega načrtovanja in graditve objektov tudi ne vlivajo posebnega optimizma. Nič več ne bomo pridobivali soglasij, pač pa zgolj mnenja. Slednja bo upravni organ po svoji presoji upošteval in usklajeval ali pa tudi ne. V kakšnih strokovnih dilemah in pod kakšnimi pritiski takih in drugačnih magnaštajerjev se bo znašel upravni organ, si lahko samo mislimo.

Kakorkoli, administrativne ovire je potrebno odpraviti. Če nam je uspelo v Hočah, ni vrag, hudič ali zlodej, da nam bo uspelo tudi pri gradbeni in prostorski zakonodaji. Ali bomo slednjo res inavgurirali v letošnjem letu, kakor napovedujejo na ministrstvu za okolje, prostor in ostale malenkosti, bomo pa še videli. Zagotovo pa bomo videli inavguracijo novega predsednika Združenih držav Amerike. Danes, dvajsetega januarja 2017, bo točno opoldan Donald Trump, tudi zavzet borec za odpravo administrativnih ovir, vzel stvari v svoje roke. Tako kot Gary Cooper. Razlika je le v tem, da je šerif Gary z negativci obračunal, “šerif” Donald pa jih bo verjetno zaposlil v svojem kabinetu.

Robert Turk je okoljevarstvenik.

---