“Kristusov umor” ali “Umor Kristusa”?

Dober knjižni jezik je podoben parku, ki je vzorno izoblikovan, načrtno zasajen in skrbno vzdrževan: stezice in poti povsod posute z belim peskom, trate redno pokošene in brez najmanjšega odpadka, odvrženega cigaretnega ogorka ali kakca nenadzorovanih hišnih ljubljenčkov. Napisi opozarjajo meščane, naj ne hodijo po travi, plastike ne mečejo po tleh, ampak v koške za smeti, in upoštevajo pravila o vedenju v parku, izpisana na tablah. Vse bi bilo lepo in prav, če ... in park bi bil lahko odličen vzor popolnosti, če ...

 Foto: Maksimiljana Ipavec
Foto: Maksimiljana Ipavec

Zmerom in povsod se vrine kak moteči “če”. V urejenem parku je eden izmed takih “če”-jev na primer peš stezica kar povprek čez trato; bližnjica, bi rekli, ki jo naredijo pešci, da si skrajšajo ovinek, po katerem je speljana bela pot. Takih “če”-jev je največ prek vogalov trat, nekateri pa so sredi njih. Sprehajalcev ne odvrnejo od bližnjic ne pravila, ne opozorila, ne rdeči trakci, vrvice ali pregrade. Eni znak pretopijo, drugi vrvico pretrgajo, ograjo pa obidejo in usmerijo korak po krajšnici.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si ali po pošti na naslov: Jože Hočevar, Primorske novice, OF 12, 6000 Koper.

Tudi dobro urejen in vzoren knjižni jezik ima v veljavnem pravopisu, slovnici in splošnih ter strokovnih slovarjih zbrana vsa pravila, navodila in opozorila, kakšen mora biti, da bo lep, pravilen in umljiv ljudem, ki ga govorijo, berejo in pišejo. Vendar pravil in navodil pogostokrat ne izpolnjujemo dosledno, ker se raje usmerimo na “če”-je, bližnjice, v jezikovne napake. Teh imamo v pogovornem jeziku in narečnih govorih nešteto in človeku hitro smuknejo na jezik in od tam v knjižni jezik, ker ga vsakdo - tak je nenapisan zakon - vztrajno prilagaja živi rabi, svoji živi govorici. Prav take bližnjice, to je napake, ki so ustaljene, je najtežje izgnati iz knjižnega jezika.

Eno izmed njih, zelo pogosto rabljeno, mi je navedel nekdo - spet samo nekdo - od vas že lansko leto, spoštovane bralke in dragi bralci. Ker nisem prejel nikakršnega “težjega” vprašanja iz vaših vrst, bom - čeprav z zamudo - odgovoril njemu. Podpisal se je kot Rodoljub in se predstavil z zanimivim vprašanjem, v katerem se prikrivajo dvojni pomeni:

“Zmeraj preberem članek o našem jeziku, ki ga objavite v Primorskih novicah. Mama mi ga izreže in pošlje v tujino, kjer sem našel zaposlitev. Nisem jezikoslovec in ne pišem dosti po slovensko, narečni jezik svoje primorske matere in slovenski knjižni jezik pa zelo spoštujem. Slovensko pišem malo, za kak praznik ali za god svoji mami in včasih pošljem slovenski pozdrav domačinom v gorski vasi ob Soči. A si rajši telefoniramo in sporočimo novice po pametnem telefončku. Delati in kruh služiti si moram v Švici, daleč od domovine, ki takim, kot sem jaz, s fakulteto in diplomo iz tujega jezika, ne daje dela, ampak samo svobodo, da po diplomi gremo, kamor hočemo in moremo. Ker ste, tudi meni v veselje, spet začeli pisati članke o lepi slovenščini, se na vas obračam z vprašanjem, ki se bo morda komu zdelo čudno. Nekoč smo se študentje na univerzi v Ljubljani s profesorjem prepirali, zakaj se v knjižni slovenščini pravilno reče in zapiše samo 'bratovo pismo', ne pa tudi 'pismo od brata' ali 'pismo brata', kot govori preprosto ljudstvo po narečjih, sliši se pa tudi v pogovornem jeziku med izobraženci. Profesor je razlagal in razlagal, dokazoval pa še in še dokazoval, a nam ni dokazal ali nas prepričal. Študentje smo zagovarjali tisto, kar je uveljavljeno v vsakdanjem govoru, on pa določila slovnice in knjižnega jezika. Nismo prišli do konca, zato vas prosim, če bi mi razložili to vprašanje. Hvaležen sem vam in urednikom Primorskih novic, da lahko beremo našo 'Minuto'.”

Napotimo se počasi v ta jezikovni klanec. Kot vidite iz primera, ki ga navaja spraševalec (zakaj samo “bratovo pismo”, ne pa tudi “pismo od brata” ali “pismo brata”) - gre za izražanje svojine: pismo je bratovo. Prvotno je slovenščina izražala svojino praviloma s svojilnim pridevnikom z obraziloma -ov za moški spol in -in za ženski spol. Torej bratovo pismo in materina beseda. To je slovnica tudi zapisala med pravila knjižnega jezika.

Toda pod vplivom drugih evropskih jezikov, ki ne poznajo izražanja svojine s svojilnimi pridevniki, ampak s pomočjo odvisnega sklona samostalnika in dodatki raznih členkov, kot so: di (it.), de (fr.), von (nem.) in tako dalje. Torej: “Goethejev Faust” so Nemci označili kot “Faust von Johann Wolfgang Goethe”. In ta način izražanja svojine je prevzela tudi slovenščina; naša slovnica ga dovoljuje in reče: Faust Johanna Wolfganga Goetheja (ne pa Faust od Johanna Wolfganga Goetheja).

Toda slovnica pri tem zahteva, da samostalnik v drugem sklonu, ki izraža svojino, ne sme biti sam, ampak mora ob sebi imeti kak določilni prilastek: na primer skupaj ime in priimek ali pri imenu prilastek. S primerom: pismo Ivana Cankarja ali pismo pisatelja Cankarja (ne pa pismo od Cankarja). Tega slovničnega predpisa za izražanje svojine pa ne uporabljamo radi (in tudi v knjižnem jeziku govorimo: pismo brata. To ni prav, ker pri tej rabi naglo stopimo v dvoumje, kar nam dokazujejo naslednji primeri, pobrani iz slovenskih časopisnih člankov, zlasti iz naslovov:

> Kristusov umor (kot da je Kristus koga umoril, ne pa vojaki njega križali; prav je torej: umor Kristusa).

> Obramba naroda (lahko se brani narod sam ali pa ga brani kdo drug).

> Rop zlatarne (v resnici so zlatarno oropali, niso pa odnesli celotne s temelji vred).

> Kraja direktorja (ali so ukradli direktorja ali je direktor kradel).

> Zaslomba liberalcev (ni jasno, kdo koga zaslanja).

> Raziskovanje nadarjenega posameznika (lahko ali posameznik raziskuje ali kdo drug raziskuje njega).

> Bolnik čaka na pregled zdravnika (ne vemo, ali bo pregledoval zdravnik ali bo njega kdo pregledal).

> Izrabljanje oblastnih institucij (ne vemo, ali institucije izrabljajo druge ali drugi izrabljajo institucije).

> Zmerjanje Angele Merkel (ne vemo, ali Merklova zmerja druge ali si drugi privoščijo Merklovo).

> Slaba ocena Bruslja ni presenečenje (je Bruselj ocenil nas ali naši nergači ne izrečejo o njem lepe besede).

> Obtožbe nasprotnika (ne vemo, ali nasprotnik obtožuje koga ali kdo drug obtožuje nasprotnika).

> Mučenje Asadovih vojakov (pomeni oboje: vojaki mučijo in vojake mučijo).

> Obtožbe Andree Massija (lahko je izsiljeval Massi, lahko pa so drugi izsiljevali njega).

> Trajnost bi zahtevala skrajnost (ne vemo, kaj je osebek in kaj predmet v stavku).

V zgornjih stavkih je toliko dvoumja, da ti pamet odpove, kajti za jezikovno nespamet ima človek zmerom dovolj pameti. V jeziku je od junaka do bedaka kratka pot.

Spoštovane bralke, dragi bralci, pošiljajte mi nova vprašanja o jeziku, da ne bomo govorili o starih. Hvala! Lepo vas pozdravljam. JOŽE HOČEVAR


Najbolj brano