Ledene rože ob mrzlem ognjišču
Svetlana Makarovič v enem novih haikujev zgoščeno ubesedi današnje trpljenje mnogih, premnogih: “Žica, ki rani. / Mokre bose nogice. / Na drugi strani.”
Prva dama slovenske poezije je v prvi zbirki novih pesmi po skoraj četrt stoletja - mogočen opus je leta 1993 kronala s knjigo hudičevo krepkih verzov Tisti čas - bolj okleščena kot kdaj prej.
Svetlana Makarovič: Zima vezilja, ilustriral Andrej Brumen Čop, Mladinska knjiga, 59 strani, cena 16,95 evra.
Nežnim, snežno zabrisanim risbam Andreja Brumna Čopa je dopisala 45 haikujev in jih povezala v zbirko Zima vezilja. Pesnica, ki je davno tega modernizirala našo ljudsko pesem, jo uglasila s tesnobnim občutjem groznega sveta, je zdaj zvesta formalnim zakonitostim japonske pesemske oblike - sedemnajst zlogov je simetrično razporejenih v tri verze: v prvem in sklepnem jih je pet, v sredinskem sedem. V stihe najpogosteje lovi naravo, zlasti prizore iz živalskega sveta, kar je pri tej pesemski zvrsti prav tako običajno, ni pa v Svetlaninih haikujih zaznati ničesar, v čemer bi lahko uzrli harmoničnost sveta, četudi samo za hip. V osrčju njene pesmi ostaja “horror mundi”, najpogosteje prisoten v odsotnosti, v zamolčanem, pa tudi v ostrem besedju - tu so vroč brizg krvi, zlomljena perut, mraz, predirljiv skovik, črepinje, okostje račke, človeške smeti, vojna, mrzlo ognjišče, mrtva lisica, razbita glava, podpluto oko, ledene rože, brezzoba usta, ostro kamenje ... In Svetlanina hrupna večina, ki se ne meni za trpljenje odrinjenih, ranjenih: “V gori odmeva. / Jok izgubljenih otrok. / Polka in valček.” AG