• S tokratnim tretjim nadaljevanjem smo končali 
z objavljanjem premisleka Janka Pleterskega o 
pomenu primorske vstaje leta 1943, v katerem 
pojasnjuje in argumentira pomembnost te 
odločitve za vzpostavitev slovenske državnosti. 
Dr. Janko Pleterski (rojen leta 1923) je eden 
vodilnih slovenskih zgodovinarjev, nekdanji 
dekan Filozofske fakultete in od leta 1989 član 
Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
    S tokratnim tretjim nadaljevanjem smo končali z objavljanjem premisleka Janka Pleterskega o pomenu primorske vstaje leta 1943, v katerem pojasnjuje in argumentira pomembnost te odločitve za vzpostavitev slovenske državnosti. Dr. Janko Pleterski (rojen leta 1923) je eden vodilnih slovenskih zgodovinarjev, nekdanji dekan Filozofske fakultete in od leta 1989 član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
    Foto: Matej Leskovšek/Mladina

Najvidnejše narodno dejanje

petek, 30. december 2016, 14:35

Nekak kontrolni preizkus za tezo, da se je bilo primorsko ljudstvo pripravljeno pridružiti vsakomur, kdor je ponudil možnost za odpor, in v tem procesu tudi prevzeti vsa tveganja, povezana z njim, najde zgodovinar pri primorskih fantih in možeh, mobiliziranih v italijansko vojsko. Poti teh ljudi niso bile lahke, ker so se morali odločati vsak zase. Le fašistični teror, raznarodovalna politika, socialne krivice in narodna zavest so vplivali na njihove odločitve.

Ne gre jih kar ideološko barvati ne s tega ne z drugega današnjega političnega zornega kota. V Afriki so se ujeti Primorci prostovoljno javljali v angleško vojsko. Prva slovenska enota, ki je bila v sestavi 8. angleške armade, je nastala že februarja 1941, torej že pred napadom na Jugoslavijo. Kasneje so Primorci vstopali v tamkajšnjo jugoslovansko kraljevo vojsko in v NOV Jugoslavije. Šele ko se je razvedelo, da se v domovini bojujejo proti okupatorju le partizani, so množično prestopali v NOV. Tako je številnost borcev v prekomorskih brigadah, ki so bili doma iz Slovenskega Primorja, živ dokaz narodnoosvobodilne in antifašistične bojne pripravljenosti primorskih ljudi. Obenem pa je tudi znamenje, da je bila odločitev OF za slovenski upor že leta 1941 zgodovinsko ustrezen izraz slovenskega narodnega položaja, potreb in razpoloženja.

Poskusi domobrancev

Zgodovinsko dejstvo je, da je proti koncu vojne nastopila tudi v Slovenskem Primorju s podporo nemškega okupacijskega sistema oborožena formacija slovenskih nasprotnikov Osvobodilne fronte in njene revolucije. Dr. Boris Mlakar piše: “Primorsko domobranstvo je ... operiralo z raznimi narodnoosvobodilnimi gesli, dodatno okrepljenimi z nacionalizmom do sosednjega italijanskega naroda, ki mu je na Primorskem odrekalo vsakršno prihodnost. Glavni njegov adut pa je bil protikomunizem.” (Domobranstvo na Primorskem, str. 222)

Stopnjevano protiitalijanstvo naj bi predstavljalo Slovenskemu Primorju prilagojeno izpeljavo programa velike, etnično očiščene Slovenije. Tak program je 18. oktobra 1942 objavil dr. Miha Krek po londonskem radiu. V drugi točki je zahteval narodno očiščeno, po gospodarskih in zemljepisnih vidikih zaokroženo Slovenijo v Jugoslaviji. S takšnim etničnim programom in očitkom, da OF prodaja Slovenijo, ker sodeluje z italijanskimi in avstrijskimi antifašisti, so nasprotniki skušali tekmovati z OF. Zgodovinsko dejstvo je tudi, da politični nosilci tega podjetja na Primorskem svoje akcije niso odtrgali od fašizma in od okupatorjeve vojne proti slovenskemu odporništvu. Njihovi motivi so bili v načelih podobni kot tisti pri vzornikih v Ljubljanski provinci.

Učinek vstaje Slovenskega Primorja je bil tudi ta, da je nemška okupacijska politika poskusila oslabiti tokove, iz katerih se je vstaja napajala. Z namenom, da utiša nezadovoljstvo zaradi poitalijančevanja, je v območjih pod svojim nadzorom začela uvajati slovenske župane, slovenske šole, slovenski tisk. Nekateri ljudje so bili preveč željni slovenske besede, da bi se ravnali po bojkotu te okupatorjeve prijaznosti, drugi so upali, da s tem izpodbijajo politični vpliv vodstva vstaje in posredno pripravijo tla svoji vladavini po vojni.

Nelagodje ob vplivu komunistov v OF

Tudi v Slovenskem Primorju je marsikdo čutil nelagodje ob dejstvu, da je v OF vpliv komunistov vodilen. Eden najuglednejših slovenskih duhovnikov, kasneje stolni kanonik v Gorici, Alojzij Novak, je 8. aprila 1944 zapisal misel, ki izraža to nelagodje: “Saj rešeni in osvobojeni želimo prav iz srca biti vsi in ako bi bil to edini cilj partizanov, bi nihče ne bil proti njim ... Vpis v komunizem naj odlože v povojne čase, ko se bo ljudstvo lahko brez strahu pred puško izrazilo in se svobodno odločalo ...” Na pojav domobranstva je gledal s skepso, saj se je zgrozil nad potjo k bratomornemu boju, zato je poudaril, da se domobranci sicer bojujejo proti komunistom, a žal s pomočjo Nemcev.

Zgodovinar Boris Mlakar, ki je zapise objavil, ugotavlja, da se je g. Novak po vojni zavzemal, da bi Goriška v celoti pripadla združeni Sloveniji kot delu federativne Jugoslavije in je v tem smislu nastopil pred zavezniško anketno komisijo spomladi 1946. Njegovo stališče je bilo jasno: važna je združitev Slovenije, vse ostalo se lahko s časom uredi. Čeprav ga je komunistični režim motil, je tudi temu režimu skušal biti pravičen, saj je na lastne oči videl, da je kljub vsemu v njem zaobsežen velik del energije, ki se je med primorskim ljudstvom sprostila med vojno.

Dokaz za trdnost narodovega obstoja

Danes si Slovenci in Slovenija na široko prizadevajo nekako na novo odkriti svojo identiteto, svoj lastni značajski obraz, po katerem bi se prepoznavali sami in bi jih zanesljivo prepoznali tudi drugi. Toda pri tem se velikokrat obnašamo, kakor da gre za priložnost za samolastno popravljanje, celo potvarjanje narodove zgodovine. Tu so prizadevanja, da bi izumili način, kako se zaradi ideologije izogniti najboljšemu dokazu trdnosti narodovega obstoja in živosti njegove ustvarjalnosti, ki ga ima ta narod na dlani že 70 let.

Marsikdo bi storil vse, da bi le našel nadomestek v čemerkoli drugem, starem ali novem, samo da bi mogel v zavesti naroda izničiti tisto njegovo dejanje, ki je bilo najvidnejše, najbolj občečloveško in najtrdneje narodno obenem. Slovenskega človeka, ki je uresničil to dejanje in ki ve, da je odločitev zanj povezal s tveganjem svojega lastnega življenja in premoženja, navdajajo ob takšnih prizadevanjih mučni občutki. Gre za jutrišnji dan, raste pa negotovost javne zavesti o vrednosti tistega, kar je ta narod sam in za svoj lastni obstoj učinkovitega storil pred skoraj tri četrt stoletja.

Ob spominu na Primorsko vstajo in na 9. korpus je danes bolj kot kdaj poprej očitno, da je za svet najbolj razpoznavna in trdno izpričana poteza Slovencev, za nas same pa bistvena sestavina naše identitete, ravno dejstvo, da je slovenski narod pripravljen braniti svojo svobodo, kakor je to najmogočneje izkazal v uporu proti zatiralcem in okupatorjem. Kdor si prizadeva to narodovo dejanje izbrisati iz njegove identitete, ga popačiti v napako ali celo v madež, tisti peha narod v stanje moralne razdvojenosti, duhovne jalovosti, državljanske pohabljenosti. Takšen človek hoče prikrajšati narod za ugled, ki mu v svetu pripada natanko zato, ker se je ta narod v najtežjem času izkazal s storitvijo, ki je bila civilizacijsko najbolj nujna, z dejanjem, ki je bilo tedaj najbolj iskano v prid svobode Evrope in sveta. Ali, kakor se je izrazil pokojni naslovni škof dr. Vekoslav Grmič: “Slovenci smo se z narodnoosvobodilnim bojem vključili v boj zoper pošast 20. stoletja (fašizem in nacizem) in si na tak način tudi oblikovali svoj značaj. Tega ni mogoče preprosto odmisliti.”

Če danes tako radi ideološko strankarsko gledamo na kočljive dogodke v zgodovini slovensko-italijanskega narodnega sosedstva, zagotovo pridemo do napačnih sklepov. Teza, ki hoče dozdevno rešiti probleme italijansko-slovenske narodne soseščine, tako da ne izhaja od zgodovinskega priznanja narodnoosvobodilnega boja primorskih Slovencev v letih 1941 - 1945 in išče svoj ideološki alibi z izenačevanjem fašizma in komunizma kot krivca za vse dejanske ali hotene težave, bo Slovence in slovensko državo zanesljivo pripeljala v položaj, ko bo samoobrambni upor nasilju in raznarodovanju - ker je pri njem sodelovala ali ga vodila revolucionarna levica - obveljal že v lastnih slovenskih, kaj šele v v očeh italijanskih sosedov kot v celoti pravno dvomljivo dejanje.

V bistvu gre za odpiranje dvoma o upravičenosti vseh dejanj, ki so v svojem nerazdružljivem zgodovinskem sosledju dosegla osvoboditev večjega dela Slovenskega Primorja in njegovo vključitev v slovenski državni prostor. V tem sosledju so gotovo dogodki, ki so vredni obžalovanja. A ti dogodki so vendarle bili in ostajajo sestavni del sosledja samega in jih je zato treba, s stališča obeh narodov, jemati (ali odkloniti) s celoto tega istega sosledja. Sklop vzrokov in posledic, ki tvori to sosledje, je nepretrgan od pojava narodnih nasprotij sredi 19. stoletja naprej vse do današnjega dne, pri čemer so Slovenci bili dolgo časa v neugodnem položaju nedržavnega naroda. Ta njihov položaj se je začel spreminjati šele z vojaškimi uspehi v narodnoosvobodilnem uporu.

Učinki dejanj

Moramo se spet naučiti, da se bomo veselili in radi spominjali vseh za narod pomembnih pridobitev v preteklosti, ne oziraje se na to, kdo in kakšne politične barve je bil tisti, ki jih je dosegel. Nič pomembnega se ni moglo zgoditi brez naroda, brez njegove volje, brez njegovega soglasja. In to je tudi pravo merilo demokratičnosti, samo po sebi in samo sebi. Osvoboditev vsaj večjega dela Slovenskega Primorja in njegova vključitev v slovensko državnost je nedvomno takšna pridobitev.

Današnji čas primorskih domobrancev, kakorkoli so že bili maloštevilni in izjemni v svojem prostoru, ne izključuje iz naroda zaradi tega, kar so hoteli. A tudi zanje mora veljati enako, kar je edino smotrno za blaginjo in duhovno ravnotežje, za državljansko umirjenost današnje in jutrišnje Slovenije, isto kar že velja za tiste, ki so si jih ti domobranci nekoč sami izvolili za svoje prve sovražnike. Veljati mora preudarek, da so za tok zgodovine pomembni učinki dejanj. Želje in nameni storilcev lahko ta dejanja v zgodovini le pojasnjujejo in služijo za razlago storjenega. Kar je dobrih učinkov dejanj Slovencev v tistih letih, bi se jih danes morali veseliti vsi mi, kakor bi tudi vsi morali obžalovati, kar se je dejanj kogarkoli izmed njih izkazalo škodljivih.

Ob tako nastalem in za vstajo odločilnem političnem soglasju je razumljivo, da skoraj do konca 1943 Slovensko Primorje ni rodilo kake oborožene slovenske kolaboracije, sestavljene iz vrst političnih nasprotnikov odpora in revolucije OF. In tako je razumljivo tudi dejstvo, da sama septembrska vstaja in neposredno sledeči čas širokega boja proti fašizmu in okupatorju, nista poznala elementa oboroženega spopada med Slovenci v okviru vojne z nemško in vso drugo okupacijsko vojsko. Zato resnično lahko govorimo o primorski vstaji kot o čistem pojavu odpora. Podobno, kot je to bilo sploh v vsem času na Štajerskem in na Koroškem, četudi slovenski odpor tam morda ni kar v enem trenutku dosegel takšnega zamaha kot v Slovenskem Primorju.

Zgodovinski cilj Slovencev na Primorskem, brez razlike, kateremu političnemu taboru so že pripadali, je bil narodna osvoboditev. To ni ideološka kategorija. Priključitev Primorske k slovenski domovini je temu bilo jamstvo, protifašistični in protiokupatorski boj pa učinkovito sredstvo. Narodnoosvobodilnega boja ni mogoče hkrati priznavati in zanikati, to je dejstvo zgodovine, ali pa zgodovine nimamo. Ali res imamo namesto nje le naključno kopico dogodkov, med katerimi si sproti, po mili volji izbiramo le tiste, ki nam trenutno tako ali drugače ustrezajo, druge pa iz podobnih nagibov preziramo?

akad. dr. JANKO PLETERSKI

(konec)


Povej naprej: