Napake se znajo skriti v neopaženih podrobnostih

Kaj je pravzaprav podrobnost med napakami v jeziku? Do odgovora na to preprosto vprašanje najhitreje pridemo, spoštovane bralke in bralci, če si na pomoč pokličemo primer iz resničnega dogajanja. Poslanec v parlamentu je ugovarjal nakladaču iz nasprotne stranke, ki je glodal kost “o naši spravi”. Nič globokega, ker v prepiranju o spravi vsakdo gleda bolj na to, da spravi (užene) zoprnika v kozji rog. Šlo je za ustaljeno nagajanje v duhu nezaustavljivega slovenskega prerekanja. Zato je napadalec nakladača le ozmerjal kot lažnivca.

Najpoprej mu je očital: “Tvoja trditev ni v celoti resnična!” In na koncu stopnjeval: “Tvoja trditev v celoti ni resnična!”

Razlika v besednem redu obeh trditev je malenkostna. Morda bi kdo celo zamahnil z roko: “V prvem stavku je zanikovalni 'ni' pred prislovom 'v celoti', v drugem pa za njim; eno in drugo pa pomeni isto.” Vendar pomena nista ista. Razlika v vsebini prvega in drugega očitka je precejšnja, čeprav se zmerjajoči troglodit morebiti tega niti ni zavedal:

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si ali na naslov: Jože Hočevar, Belokriška 30/a, 6320 Portorož.

> V stavku “Tvoja trditev ni v celoti resnična!” je kot neresničen izpostavljen samo del glodavčeve trditve; tak je slovnični pomen besedne zveze “ni v celoti resnična”.

> Stavek “Tvoja trditev v celoti ni resnična!” pa kot neresnično označuje vso trditev; to pomeni zveza “v celoti ni resnična”.

Tudi tu, v podrobnostih, je ključ do dobrega in jasnega jezika: pogosto drobcena malenkost, npr. že obrnjeno besedno zaporedje, spremeni vsebino izrečenega ali zapisanega. Take komajda opazne, skoraj nezavedne, a globoko usidrane napake, so pogoste v govorjeni in zapisani slovenščini današnjih naglih dni. Kako naj bi sicer nastal zapis, da se je “Cerarjeva vlada znašla med tnalom in nakovalom”, če je smiselno samo: znašla “na tnalu pod sekiro” ali “med kladivom in nakovalom”? O eni izmed teh napak je bralka, skrita pod izmišljenim imenom Melanija iz Kopra, zapisala:

“Spoštovani profesor, hvala vam, da tako vztrajno skrbite za naš jezik in ga razlagate nam bralcem v Primorskih novicah. Zbiram pogum, da bi vam predlagala, če bi nam lahko ponovno in še bolj natančno razložili, zakaj ne ločimo pomenov glagolov morati in moči. V šoli sem se brez uspeha mučila, da bi učencem dopovedala, naj ju razlikujejo. Morda vas bom za to prosila drugič. Danes vas prosim, če nam pojasnite, zakaj novinarji, govorniki in na splošno javno nastopajoči govorijo in pišejo tako, da večkrat človek ne ve, kaj hočejo povedati. Zapisujem vam nekaj takih zgledov iz časopisov, iz govorjenja po radiu ali televiziji in iz prepirov v parlamentu:

a) napadanje medijev

b) obramba golmana

c) obtožbe Massija

č) nadzor policistov

d) ocenjevanje glasbenikov

e) mučenje Asadovih vojakov

f) napad nasprotnika

g) slaba ocena Bruslja

h) zagovarjanje ministra.

Upam, da boste našli čas za odgovor tudi na moje vprašanje. Vnaprej se vam zahvaljujem.”

Dvopomenski zgledi, ki jih je opazila Melanija, so le nekatere med “podrobnostmi”, napakami, ki povečujejo nenatančnost in nejasnost govorjenja in pisanja. Premislimo po vrsti, kaj nanizana dvoumja sploh lahko pomenijo:

a) mediji so lahko napadeni ali pa sami napadajo;

b) golman lahko brani gol ali pa igralci njega;

c) Massi je morda obtožil Smučarsko zvezo ali pa je zveza njega;

č) policisti nadzorujejo promet, lahko pa vodilni nadzorujejo policiste;

d) glasbeniki lahko ocenjujejo svoj nastop, lahko pa kritik glasbenike;

e) Asadovi vojaki morda mučijo ujetnike, lahko pa drugi mučijo asadovce;

f) nasprotnik lahko napada naše, lahko pa naši njega;

g) Bruselj nas lahko ocenjuje, a tudi naši njega;

h) minister morda zagovarja uradnika, lahko pa stranka njega.

Melanija sprašuje, kje se skriva vzrok, da imajo besedne zveze pod črkami od a) do h) dvoumen pomen. Odgovor bo bolj jasen, če se spomnimo, kaj so neprehodni in prehodni glagoli. Vzrok je namreč prav v lastnosti glagolov, da so eni neprehodni, drugi pa prehodni. Pri prehodnih je dejanje usmerjeno z osebka v stavku na predmet. Primer:

> Gregor je napadel šibkega nasprotnika. Dejanje napadanja prehaja z Gregorja na nasprotnika.

Pri neprehodnih glagolih pa dejanje ne prehaja na predmet v stavku, temveč ostaja ves čas pri osebku. Ponazorimo si to z glagolom prebledeti:

> Franček je od straha prebledel. Tu bledenje ostaja na osebku, Frančku. Še primer z glagolom garati: Prekarec noč in dan gara. Garanje je samo na njem, prekarcu.

In zdaj odgovor, ki bo morebiti koga tudi presenetil. Neprehodnost in prehodnost se držita tudi samostalnikov (še posebno glagolskih samostalnikov, to je glagolnikov), ki so po pomenu blizu vsakokratnega uporabljenega prehodnega ali neprehodnega glagola. V Melanijinih zgledih so taki samostalniki: napadanje (napadati), obramba (obraniti), obtožba (obtožiti), nadzor (nadzirati), ocenjevanje (ocenjevati), mučenje (mučiti), napad (napasti), ocena (oceniti), zagovarjanje (zagovarjati).

Ko preberemo naslov “Slaba ocena Bruslja ne preseneča” (v časopisu Delo), tudi nas ne preseneča, če nekateri, zlasti ubogljive ovce na podalpskih pašnikih, ugibajo: osebek tega stavka je najbrž v besedi Bruselj; drugi, bolj udarni in preudarni ovni alfa, pa obrnjeno: da se v besedi Bruselj skriva predmet. Eni in drugi pravilno sklepajo po samostalniku ocena, ki je blizu prehodnega glagola oceniti. Ocenjuje zmerom le osebek v stavku in ocenjevanje se nanaša oziroma prehaja na predmet v istem stavku. Potemtakem lahko Bruseljčani (osebek) slabo ocenjujejo pohlevne ovce (predmet) po slovenskih stajah; toda tudi naši samostojno umujoči ovni (osebek) slovnično upravičeno lahko slabo ocenjujejo zbirokratizirane oblastneže (predmet) v Bruslju.

Podobno bi lahko v Melanijinih primerih pod črkami od a) do h) menjavali osebke in predmete kar po vrsti: od medijev pod a) do ministra pod črko h). A dovolj naj bo za danes o napakah, ki so skrite v podrobnostih.

Prav je, da popravljamo napake in zboljšujemo svoj jezik. Toda ni dovolj samo razlaganje in preganjanje napak, jeziku je potrebno tudi varstvo. A mi smo volka, ki nam krade ovce po kmetijah, zaščitili z zakonom, ne varujemo pa dovolj svojega jezika, ki svetu in nam samim dokazuje, da smo po številu sicer majhen, a glede na trdoživost in dosežke vendar velik narod.

JOŽE HOČEVAR

---