• Petra Lesjak Tušek: “Saj ni treba, da je vse 
ekskluziva. Pomembno je tudi  sprotno delo na 
nekih temah. Ko pride do afere, ta dvigne veliko 
prahu, a tudi kmalu utone v pozabo.”
    Petra Lesjak Tušek: “Saj ni treba, da je vse ekskluziva. Pomembno je tudi sprotno delo na nekih temah. Ko pride do afere, ta dvigne veliko prahu, a tudi kmalu utone v pozabo.”
    Foto: Borut Živulović/Bobo
  • Foto: Borut Živulović/Bobo
  • Foto: Borut Zivulovic
  • Foto: Borut Zivulovic
  • Foto: Borut Zivulovic

“Občinska glasila? Nedopustne propagandne platforme.”

petek, 5. maj 2017, 06:00

Je prva ženska - vsaj od osamosvojitve Slovenije dalje - na čelu organizacije, ki združuje več kot 900 slovenskih novinarjev. Predsedniška funkcija v Društvu novinarjev Slovenije danes ni nekaj, česar bi si človek želel, priznava, a potuhnjenosti in umika Petra Lesjak Tušek, odrasla v družini angažiranih državljanov, preprosto ne pozna. Prav tako ne počitka. Razpeta med novinarskimi obveznostmi na časniku Večer in predsedniškimi v društvu, brzi od domačih Raven na Koroškem v Maribor, od tam pa zadnji dve leti pogosto tudi v Ljubljano, največkrat v sedmo nadstropje bloka na Vošnjakovi 8, kamor se je pred dvema letoma vrnil sedež društva novinarjev.

Na Vošnjakovo 8 je v hudi stiski s časom prihitela tudi na predpraznični torek, da bi, potem ko je opravila intervju s področja gospodarstva za Večer, sedla pred mikrofon še v drugi, njej nekoliko manj ljubi vlogi intervjuvanke.

> So ta vaša stiska s časom, brzenje od naloge do naloge ter preklapljanje toka misli s tematike na tematiko, pokazatelji splošnega stanja v novinarstvu?

“So pokazatelji stanja v novinarstvu kot tudi nekega splošnega načina življenja družbe, spreminjajočega se tempa v tehnološkem svetu. Dejstvo je, da v novinarstvu primanjkuje osnovnega in ključnega, kar nam je bilo novinarjem vedno lastno - časa. Spomnim se, da je, ko je bil novinar The Guardiana Nick Davies leta 2014 gost medijskega festivala Naprej/Forward, izpostavil prav to, da je ključna vrednota in osnovno orodje, ki ga novinarji morajo vedno imeti na voljo za svoje delo, čas. In tega nam vse bolj primanjkuje.”

Pokončna drža in ljubezen do lepe besede

“Izhajam iz klasične delavske družine iz podeželskega okolja,” o sebi pove zgovorna 42-letna Korošica Petra Lesjak Tušek, dolgoletna novinarka Večera, ki je septembra leta 2015 prevzela vajeti Društva novinarjev Slovenije. Z možem Bogdanom Tuškom in 13-letnima dvojčicama Dašo in Gajo živi v Ravnah na Koroškem, odrasla pa je v Črni. Mama Romana Lesjak, pravnica po izobrazbi, je že drugi mandat županja občine Črna na Koroškem. “Vidite, ko se borim proti občinskim glasilom, se borim tudi proti lastni materi,” se pošali hči. Oče Rajko Lesjak, delavec v mežiškem rudniku, pa je šel po sindikalni poti in se najprej v Ravnah ter nato v Ljubljani v okviru Zveze svobodnih sindikatov Slovenije boril za pravice delavcev. “Pri njima se mi je vedno zdelo zelo pomembno, da sta s svojim delom veliko dosegla. To so bile vrednote, ki so se v družini ves čas zagovarjale,” pravi najstarejša izmed treh otrok. Aktivizma se je “nalezel” tudi mlajši brat Jure, ki je študiral politologijo in je že vrsto let aktiven v nevladnem sektorju. Polsestra Urša pa se šele odpravlja študirat, “a tudi na njo računamo”, z nasmehom zažuga Petra Lesjak Tušek. Svojo novinarsko pot je diplomirana novinarka in magistrica komunikoloških znanosti začela na Koroškem radiu, kjer je opravljala prakso, nato pa se ji je ponudila priložnost, da na Radiu Slovenija prevzame koroško dopisništvo. Pred desetimi leti je radijske valove zamenjala za časopisni papir mariborskega Večera, kjer prvenstveno premlja dogajanje na Koroškem. Je velika ljubiteljica knjig in tudi v tem pogledu aktivistka. “Zdi se mi, da novinarji premalo beremo. Novinarski jezik ima še veliko možnosti za izboljšave,” meni. Je ena izmed prostovoljk, ki enkrat na letni čas pripravijo javno branje poezije in proze v parku v Ravnah, kjer si ljudje izmenjujejo knjige ter se družijo ob glasbi in lepi pisani besedi. “Branje je pomembno. Omogoča nam, da dopolnjujemo znanje in besedni zaklad. Drugače preprosto ne bi mogli napredovati.”

> Kar je neizogibno povezano s kakovostjo novinarskega dela. Jo v času odpuščanj in prekarnih oblik zaposlitev ter po drugi strani vse večjega obsega dela sploh še lahko zagotavljamo?

“Tako kot v vsaki drugi panogi, je s serijsko proizvodnjo težko ustvarjati dodano vrednost. Zdi pa se mi, da vprašanje kakovosti ni dovolj relevantno za tiste, za katere bi moralo biti še najbolj. Tako za odločevalce v državi kot za vse naše lastnike in uprave, ki so se odločili, da posedujejo medije in da s tem sprejmejo tudi neko družbeno odgovornost. Vprašanju kakovosti posvečajo premalo pozornosti in se prehitro zadovoljijo. No, resnici na ljubo se včasih prehitro zadovoljimo tudi novinarji. Kot družba smo se znašli v razmerah, ko je produkcija vsebin izjemno obsežna in ko je poplava informacij tako velika, da bi se morali bolj ukvarjati s tem, kako ločevati informacije od številnih dezinformacij. Te danes skozi socialna omrežja zaobjamejo veliko več ljudi, zato je vloga medijev še toliko bolj odgovorna in pomembna.”

> Se tudi javnost, vajena vse bolj instantnega konzumiranja novic, danes prehitro zadovolji?

“Deloma se, ampak prepričana sem, da občinstvo prepozna tudi kakovostne informacije in kakovostne oddaje. Če se spomnimo samo nekaj primerov poglobljenih analiz, kot denimo v raziskovalni Tarči o zdravstvu ali o še bolj aktualni temi drugega tira, ali pa projekta Panama papers v Delu ... Takšne informacije imajo velik vpliv in prinašajo konec koncev tudi spremembe v družbi. Se mi zdi, da bi bilo preveč enostavno reči, da javnost lahko odpraviš z nekimi poenostavljenimi ali izključno senzacionalističnimi informacijami, ki se rade izpostavljajo kot tiste, ki se klikajo, prodajajo. Mislim, da velja ravno nasprotno. Vsako kakovostno delo, zlasti timsko, je bilo še vsakič deležno velike pozorrnosti javnosti. Tudi sami vidite pri regionalnem časopisu, če imaš zgodbo, imaš tudi bralce.”

> Pa vendar so novinarji, ki imajo zagotovljene pogoje za raziskovalno delo, prej izjema kot pravilo. Tisti, ki jih nimajo, pa se umikajo iz konvencionalnih medijev na druge platforme, spletne portale.

“Novinarji, ki iščejo nove poti do bralcev, to počnejo iz različnih razlogov, hkrati pa vse žene neka skupna težnja po poglobljenem, kakovostnem novinarstvu. Res je, da so takšni novinarji v manjšini, vendar menim, da je tudi delo večine zelo pomembno. Morda se na prvi pogled zdi, da je klasično poročevalsko delo povprečno, vendar je to delo kontinuirano in je dolgoročno zastavljeno kot vsestransko analitično. Saj ni treba, da je vse ekskluziva. Pomembno je tudi sprotno delo na nekih temah. Ko pride do afere, ta dvigne veliko prahu, a tudi kmalu utone v pozabo. Na drugi strani so neke večne teme, ki jih je treba kontinuirano spremljati, zlasti v lokalnih medijih, od katerih ljudje pričakujejo informacije iz njihovega domačega okolja, prikaz dogajanja v družbi. Nadzorstvena funkcija medijev je izjemno pomembna, ni pa edina.”

> Podobno je zapisala tudi medijska strokovnjakinja Sandra Bašić Hrvatin v eni svojih kolumn v Primorskih novicah. Dobro novinarstvo se ne zadovoljuje z lovljenjem afer, ampak z brezkompromisnim slednjem zgodbi do njenega konca, pravi. In še, da dobro novinarstvo delajo dobri ljudje. Tisti, ki jim ni treba poznati etičnih kodeksov, saj zelo natančno vedo, kaj je prav in kaj narobe. Se strinjate s tem?

“Se. So neki humanistični principi, ki naj bi jih novinar zagovarjal, nek splošen etični imperativ, ki ga vsi poznamo. Zagovarjati skupine, ki sicer nimajo moči in vpliva, imeti težnjo po resnicoljubnosti. Vest je tista, konec koncev, zaradi katere ti res ni treba preverjati členov novinarskega kodeksa, da bi ugotovil, ali si na koncu dneva oddal tekst, ki je s kodeksom skladen.”

> Zdi se, da ta vest v srditem boju medijev za klike, gledanost in več prodanih izvodov prepogosto umanjka. Ko se je pred tremi leti tragično končala afera mariborski ravnatelj, je v društvu prišla na dan zamisel o vzpostavitvi nekakšnega medijskega monitoringa skozi projekt Ogledalo medijev. Ali je to sploh izvedljivo?

“Žal pride do pozornejšega spremljanja zgolj ob ekstremnih primerih, kjer gre res za izjemne kršitve, ki pa se še povečujejo, ne glede na vse poskuse, da bi jih preprečili. Ob primeru mariborskega ravnatelja se je upravni odbor društva še pod predsednikom Matijo Stepišnikom odločil, da vložimo skupne pritožbe, ki jih je nato obravnavalo razsodišče. Sistematično spremljanje vseh medijev je res težko izvedljivo. Neke nove smernice, kar zadeva poročanje o nasilju v družini in o drugih občutljivih temah, se sicer postavljajo, ampak te načelne usmeritve kljub trudu novinarske in drugih strok v praksi padejo ob prvem preizkusu. Prav zaradi te težnje po klikanosti. Češ, bomo že naknadno reševali posledice. Čeprav dvomim, da v tistem trenutku sploh pride do razmisleka o tem, da bo treba kar koli sanirati. Zadoščalo bi že, če bi novinarji in uredniki, ko se odločajo, kako poročati o določenih temah, preprosto uporabili vest in empatijo. Da pomisliš, da bi se tisto, o čemer poročaš, lahko zgodilo tudi tebi, tvojemu otroku, tvojim bližnjim ... Da ne skočiš na prvo žogo in ne napišeš imena žrtve, še preden za to izvejo svojci. Je ta klikanost res takšno vodilo, da si zanj pripravljen žrtvovati konec koncev to, da boš s tem lahko živel? Če se o tem ne izprašujemo več, imamo resen problem. Pa ne samo novinarski, temveč širši družbeni. Po drugi strani pa je vse skupaj tudi rezultat neke radovednosti, da ne rečem kaj hujšega, publike, ki teži k senzacionalizmom in ki se ukvarja s tem, kaj se dogaja pri sosedih, le v trenutku, ko je to intrigantno, ne bi pa recimo obvestili centra za socialno delo, ko slišijo, da se pri sosedih pretepajo.”

Izločiti občinska glasila iz definicije medija

> Prihajate iz lokalnega časnika. Ali pomen nas, “lokalcev”, v slovenskem medijskem prostoru po vaši oceni narašča ali upada?

“Bi rekla, da narašča. Ker vse druge informacije razen lokalnih dobiš vsepovsod drugod. Ljudje živijo v svojem lokalnem okolju in jih zanima, kaj se tam dogaja. To je še edina konkurenčna prednost lokalnih medijev, sploh časopisov, da zagotavljaš iz mikro okolja nekaj, kar drugi ne.”

> Obveščanje o dogajanju v lokalnem okolju bi moralo biti tudi primarna naloga občinskih glasil, pa v večini primerov ni. Že dlje časa si prizadevate, da bi se medijska zakonodoja na tem področju spremenila in da bi bila občinska glasila izvzeta iz definicije medija. Menite, da boste do konca svojega mandata dočakali premik?

“Se bojim, da ne, glede na to, da še medijske strategije nimamo sprejete, pa bi jo že davno morali imeti. Tudi če bi prišlo do spremembe zakonodaje, močno dvomim, da si bo država upala tako korenito poseči v definicijo medija, da bi res eliminirala možnost, da imajo občine svoja glasila oziroma medije.”

> Zakaj ne?

“Zato, ker prihajajo volitve, tako državnozborske kot lokalne. In zlasti v tem obdobju država ne bo posegla na področje lokalne samouprave do te mere, da bi županom odvzela možnost, da si prek glasil utrjujejo oblast. Nekateri to počnejo na bolj radikalen način, drugi bolj sofisticirano, v vsakem primeru pa občinska glasila vidim kot propagandne platforme, ki so nedopustne. Ne samo, da so nelojalna konkurenca medijem, gre za netransparentno porabo javnega denarja, in, kot opozarjamo v pozivu, ki smo ga marca poslali ministrstvom za kulturo, finance in javno upravo, gre celo za nedovoljeno državno pomoč. Nadzora, kaj občina s tem denarjem počne, ni. Nekaj se porabi skozi občinske proračune, nekaj skozi javne občinske zavode. Hkrati se oglaševalski trg še bolj deli, prihaja do izpada pri drugih medijih, ki pa so podvrženi bistveno drugačnim določilom kot občinska glasila. Tudi novinarjev jim ni treba imeti, glasila urejajo včasih kar župani sami ali pa neke občinske strukture.”

> Se je katero od ministrstev sploh odzvalo na vaš poziv?

“Ministrstvo za finance je takoj odgovorilo, da se bodo s tem spopadali. Računsko sodišče je že ugotavljalo nekatere nepravilnosti in sprejelo nekaj odločitev v zvezi s tem. Naše resorno ministrstvo, ministrstvo za kulturo, pa se na pobudo žal ni konkretno odzvalo.”

> Prejemate na društvu veliko pritožb zaradi občinskih glasil?

“Zanimivo, v zadnjem obdobju res veliko. In skoraj brez izjeme iz vseh območij Slovenije. Povsod gre za bolj ali manj podobna opozorila in pritožbe zaradi vmešavanja županov v vsebine, in to tudi tam, kjer imajo postavljene urednike.”

> Kaj je torej nujno treba spremeniti v zakonodaji?

“Predvsem je treba definirati medije tako, da občinska glasila temu ne morejo zadostiti. In definirati je treba tudi novinarje. S tem bi država pokazala, da se zares skuša zavzeti za profesionalno novinarstvo.”

> Župani pogosto izkoriščajo občinska glasila tudi za obračunavanje z novinarji, ki kritično poročajo o njih.

“Drži. Žal prepogosto. Kako se temu najučinkoviteje upremo? S konstantnim neprizanesljivim delom.”

Primanjkuje medsebojne solidarnosti

> Društvo z objavo stališč o nedopustnosti pritiskov na novinarje sicer opravi svojo nalogo, ampak, ali to zadošča?

“Včasih se zdi, da so te naše akcije kot sizifovo delo. Ključna podpora ob primerih pritskov na novinarje bi bila že to, da bi vsi mediji o tem poročali. Ne glede na to, v katerem mediju se to zgodi. Sploh če gre za neko eklatantno kršitev. Danes je na udaru en medij, drugič bo drugi. Imamo skupne probleme, ki jih moramo, ne glede na to, da smo lahko med sabo sprti, skupaj reševati. Absolutno nam primanjkuje medsebojne solidarnostni. V tem individualiziranem poklicu je to vrednoto težko negovati, ampak to je tudi velikokrat razlog, da smo v nekih prizadevanjih neuspešni ali pa smo manj uspešni, kot bi bili, če bi bili enotni in če bi se znali potegniti drug za drugega.”

> Eden od ciljev, ki ste si jih zastavili ob začetku mandata, je bil, da bi aktive novinarjev iz posameznih medijskih hiš, ki so se sčasoma spremenili v pasive, spodbudili nazaj k aktivnosti. Vam to uspeva?

“Vsaj na severovzhodu države, kjer sem lahko tudi fizično bolj prisotna, lahko rečem, da gre na bolje. Reaktiviral se je ptujski aktiv, kostantno ostajajo proaktivni novinarji s celjskega konca. Veliko stvari organizirajo in so zelo povezani. Posamezne premike vidim v regionalnih povezavah, znotraj medijev pa niti ne. Sploh se mi zdi, da bi lahko bili vsi bolj aktivni denimo ob odpuščanjih na Delu ali pri izpostavljanju težav kakšnega drugega medija. Ta impulz mora priti od znotraj. Obremenjenost z delom je res velika, to razumem, vendar to ne more biti opravičilo, da se ne zavzameš za kolege. Tudi, ko pripravljamo razne društvene aktivnosti in debate, kakršna je današnja (pogovor je nastajal v torek, 25. aprila, op.a.) o specialnosti v novinarstvu, pogosto slišim ta argument o preobremenjenosti in zato nezmožnosti za udeležbo na dogodkih izven delovnega časa. Vendar imam občutek, da gre v resnici bolj za neko letargijo, ki se je prikradla nasploh v družbo in tudi v naš poklic. Angažiran posameznik se je kar nekam izgubil.”

Delo novinarja je v lokalnem okolju oteženo

> Vam je zaradi vsega tega kaj žal, da ste se odločili za vodsveno funkcijo v DNS?

“Po eni strani mi je vsak dan žal, po drugi pa ne, ker če se nečesa lotim, ne odneham zlepa. Kot rada rečem, nismo mi na fronti za predaje. Niso ravno časi, ko bi si človek želel to funkcijo, ampak, če se že za nekaj odločim, se čutim k temu zavezana in odgovorna. Toliko je problemov v tem poklicu, da se ti včasih zazdi, da si povsem nemočen in nezmožen, da bi kar koli spremenil. Pa vendar zadoščenje pride, četudi le s posameznimi malimi zmagami. Za katerimi pa je res ogromno dela, predvsem tega, strateškega, ko pripravljamo nešteto različic predlogov za spremembno zakonodaje, ki zadeva naš poklic, ko se ukvarjamo z dostopom do informacij javnega značaja, z zaščito novinarjev ... Poleg tega je veliko projektov, okroglih miz, debat, ki jih je treba spraviti pod streho.”

> V tem pogledu se društvo v zadnjih letih precej bolj kot prej približuje lokalnim novinarjem. Je odziv dober?

“To je ta pogled iz regionalnega zornega kota - da center pač ni prostor, kjer bi se morali vsi dobivati. So neka vprašanja, ki jih je bolj umestno razčiščevati v Ljubljani, denimo sodelovanje s študenti novinarsta, določene debate pa je potrebno sprožiti v lokalnih okoljih. Če govorimo o pritiskih na novinarje, je bilo delo novinarjev v lokalnem okolju od nekdaj težje, saj imaš kot novinar več povezav, bolj pozoren in občutljiv moraš biti pri poročanju, hkrati pa tudi dovolj kritičen. Odziv kaže, da takšne debate potrebujemo, četudi se nam včasih zdijo brezplodne. Znotraj stroke se je treba nenehno izpraševati o stvareh, debatirati o težavah in tudi s pomočjo takšnih razprav poskušati delati bolje, ne glede na okoliščine.”

> Ocenjujete, da ste določen napredek dosegli tudi pri izobraževanju novinarjev? Festival Naprej/Forward vsako leto prinese tudi številne delavnice z različnih področij delovanja novinarjev ...

“Ne samo znotraj festivala, veliko je takšnih sistematskih izobraževanj za pridobivanje ekonomskih in drugih znanj. 9. maja, denimo, pripravljamo delavnico o pravnih vprašanjih glede razmejitve zasebno - javno pri poročanju o črni kroniki, glede odškodninske ter kazenske odgovornosti in podobno. Vsaj deloma skušamo zagotoviti to, kar bi sicer morali že mediji sami početi. Pa žal ne vlagajo več v izobraževanje, kot tudi ne v mentorstvo. Nenehno se učimo nekih novih tehnoloških prijemov, osvajamo nove redakcijske sisteme, na vsebini pa se dela samo sproti, kolikor se novinarji pogovarjamo med sabo. Sistematično pa nekih novih znanj in kompetenc ne pridobivamo.”

> Društvo novinarjev Slovenije je pred dvema letoma slavilo 110-letnico. To je bila tudi priložnost za razmislek o tem, da je morda napočil čas za preobrazbo društva. Ta naj bi med drugim prinesla tudi združitev s Sindikatom novinarjev Slovenije. Je ostalo zgolj pri razmisleku?

“O tem smo veliko razpravljali. Problemi, ki jih obravnavata društvo in sindikat, se vse bolj prepletajo, eksistencialna vprašanja so tesno povezana s profesionalnimi. Nekateri sicer menijo, da morajo biti ta vprašanja ločena, eno je sindikalni boj, drugo pa so profesionalni standardi. Prej ko slej bomo morali preveriti, kakšen je interes za združitev med člani sindikata in med člani društva, ter doreči, ali bi bila združitev na mestu. Kar pa zadeva neko bolj propulzivno siceršnjo preobrazbo društva, ki se želi približati mlajšim generacijam novinarjev, menim, da je pri tem treba obdržati tudi nek spoštljiv odnos do starejših članov. Ne le, da so pomemben del društva, oni so ga izoblikovali. Neko 'klasiko' je torej vendarle treba ohraniti. Ne glede na to, da gre za novinarje, ki so že upokojeni ali pa so pred upokojitvijo, imeti morajo občutek, da jim društvo pripada. Transformacije so se sicer na neki način odrazile že v festivalu, ki je drugače zasnovan, kot je bil še v času novinarskih dnevov. Ponuja vpogled v tuje prakse, predstavlja neke sodobnejše modele novinarskega delovanja.”

> Je eden od izzivov tudi iskanje drugih finančnih virov? Društvo se še vedno napaja predvsem iz članarine ...

“To drži, glavni vir financiranja našega delovanja so članarine, in to tudi ob upadu članstva, ki je logična posledica deloma prekarnih delovnih razmerij deloma odpuščanj. Iskanje novih finančnih virov je izziv, s katerim pa se v določeni meri že uspešno spopadamo. Projekte prijavljamo na program Unesco, na ministrstvo za kulturo ... Predvsem pridobivanje javnih sredstev se mi zdi pomembno, saj konec koncev delujemo v interesu javnosti.”

Država bi morala podpreti tiskane medije

> Z iskanjem novih virov prihodkov, ki bi nadomestili upad oglaševalskega priliva, se nenehno spopadamo tudi mediji. Ena od poti, monetizacija spletnih vsebin, se ni pri vseh izkazala za uspešno. Ljudje so še pripravljeni kupiti časnik, plačati za informacijo na spletu pa ne. Zakaj je tako?

“Pri nas res velja, da boš prej dal za kavo kot za časopis, kaj šele, da bi plačal za spletne vsebine. Na Večeru smo šli korak v drugo smer. Vse vsebine so spet odklenjene, saj se teze o tem, koliko bomo zaslužili s plačljivimi teksti, niso potrdile. Pri blaženju finančnih težav medijev, zlasti tiskanih, bi morala svojo vlogo odigrati tudi država. Sprejeti bi morala določene ukrepe za podporo tisku. Že če bi znižala DDV za tiskane medije ali ga opustila, bi to predstavljalo pomemben finančni impulz za posamezne časopise. Razdeljevanje denarja skozi medijski sklad sicer prinaša nekaj podpore - od leta 2002 je bilo razdeljenih 36 milijonov evrov -, vendar se je ta mehanizem izkazal za vprašljivega po svojih učinkih. Denar se pogosto dodeljuje po nekih pogojih, ki niso vsebinski, poleg tega je tu na žalost tudi politika odigrala svojo vlogo. Tisk je izrazito potreben neke oblike pomoči s strani države, tudi skozi odpravljanje prekarnosti in spodbujanje bolj gotovih oblik dela.”

> Verjamete, da bo, kljub vsem naštetim težavam in kljub hudi borbi z digitalnim svetom, tisk vendarle preživel?

“Bo, tako kot je tudi knjiga. Čeprav so napovedovali njeno izginotje, vidimo, da se napovedi niso uresničile. Tiskana knjiga se še celo bolj uveljavlja. Tisk bo preživel, a najverjetneje v nekih drugih oblikah, tudi drugačnih cirkulacijah, mogoče bolj vezano na vikend branje, bolj butično, v nekih drugih strukturah. Ampak to, kar bo v prihodnosti ponujal tisk, bo moralo biti kaj več od tega, kar ponuja splet.”

ILONA DOLENC


Povej naprej: