• Foto: Zdravko Primožič/Fpa
  • Robert Turk: “Kar nekaj optimizma vliva tudi 
odločenost občine Ankaran, da v dogovoru z 
državo poskrbi za učinkovitejše varovanje 
naravnih danosti našega najsevernejšega dela 
morja in morskega obrežja, Debelega rtiča.”
    Robert Turk: “Kar nekaj optimizma vliva tudi odločenost občine Ankaran, da v dogovoru z državo poskrbi za učinkovitejše varovanje naravnih danosti našega najsevernejšega dela morja in morskega obrežja, Debelega rtiča.”
    Foto: Osebni Arhiv

Pa smo ga popokali

petek, 6. januar 2017, 15:44

Glede na to, da sem se na teh straneh od starega leta poslovil z modrimi možmi - tremi seveda, bi lahko novo leto začeli s tremi kralji. Posebej zato, ker so se šli menda prav na današnji dan, pred dobrimi dva tisoč leti, poklonit novorojenčku v Betlehem.

Seveda ne kateremukoli, pač pa tistemu, zaradi katerega je danes čas razdeljen na “pred” in “po”, pa tudi sicer se na zahodni polobli veliko stvari vrti okoli tega, kaj je komu povedal in kaj je s tem mislil. Pa tudi okoli tega, katera razlaga tistega, kar naj bi rekel in mislil in so drugi zapisali, je pravilna. In seveda okoli nogometa. Kakorkoli. Glede na to, da džipiesa takrat še niso poznali in strica Gugla tudi ne, bi bilo iskanje majhnega, anonimnega hlevčka lahko zelo trd oreh, če ne bi bilo tiste znane zvezde repatice, ki jim je kazala pot. V tistih časih, ko je bila noč še noč vsako noč, tudi ob koncu starega in začetku novega leta, je bilo to najbrž kar preprosto. Uzreti komet namreč. Kako je pa ta velika kepa plina in prahu vedela, kje je Jožefov hlevček, je pa druga zgodba.

No, dandanašnji, ko je noč noč le še redko kje, bi imeli ti trije sveti kljukci kar precej težav. Posebej v času veselega decembra in vsesplošnega lučkarskega in ognjemetnega navdušenja. Ne vidiš kometa, pa da si Hubblov teleskop! No, seveda pretiravam. A najbrž nič bolj kot vsi ti novoletni ognjemetni navdušenci, ki spuščajo rakete in mečejo petarde izza vsakega vogala. Ne meneč se za prašne delce v zraku, za požarno varnost, za varnost soljudi, za stres, ki so mu izpostavljene živali, da o odpadkih, tistih v zraku in tistih na tleh, niti ne govorimo.

Biznis je biznis. Naj bo z ljudmi, orožjem, mamili, vojno ali z ognjemeti in petardami. Če ne moreš kupiti, pa narediš sam. Receptov na spletu sicer ni toliko kot kuharskih, a še vedno dovolj, da si sam izdelaš svoj peklenski stroj. In z nekaj sreče preživiš izdelavo, za pokušino razstreliš par smetnjakov, prestrašiš nekaj nič hudega slutečih mimoidočih in je silvestrovo z minulim letom vred popokano. Ali odpokano, kakor želite. Naj je bilo dobro ali slabo.

In če odmislim novoletno pirotehniko, interpelacijo vlade, “usodn vin”, uberofilijo, Mirovo vabilo najbolj znani Sevničanki ta hip, Janezovo voščilo Donaldu, Borutovo domotožje in podobne “trovate geniali”, ki so nas zaposlovale na sončni strani Alp, ter se podam na lastno dvorišče, tisto morsko in naravovarstveno, potem lahko minulemu letu vsekakor pripišem kar nekaj plusov. Na planetarni ravni si pozitivno oceno vsekakor zaslužijo ustanovitve nekaterih velikih morskih zavarovanih območij. Poleg tistega največjega, s težko izgovorljivim imenom, če nisi doma na Havajih - Papahanaumokuakea, ki ga je minuli teden zapisal kolega Lovrenc, velja omeniti tudi prvi ameriški morski naravni spomenik v Atlantskem oceanu - Northeast Canyons and Seamounts Marine National Monument. To je območje na odprtem morju, dobrih dvesto kilometrov od obale države Connecticut (med New Yorkom in Bostonom). Gre za območje treh kanjonov - najgloblji sega 2500 m globoko - in štirih podvodnih gora, višine našega Triglava.

Zavarovano območje obsega spoštljivih 17.000 kvadratnih kilometrov. Območje je pomembno za ohranjanje globokomorskega ekosistema, posebej koralnih grebenov in globokomorskih ribjih vrst, pa tudi posameznih vrst kitov. Še pomembnejši pa je bil, po mojem mnenju, v lanskem letu sklenjeni dogovor o ustanovitvi morskega zavarovanega območja v Rossovem morju, pred obalo Antarktike. Pomembnejši predvsem zato, ker je rezultat večletnih pogajanj štiriindvajsetih držav članic konvencije za ohranitev živalskih in rastlinskih vrst (natančen prevod bi se glasil živih morskih naravnih virov) Antarktike. Zavarovano območje, ki bo uradno ustanovljeno decembra letošnjega leta, obsega neverjetnih 1,55 milijona kvadratnih kilometrov. Da si bomo lažje predstavljali, to je več kot desetkratnik površine Jadranskega morja oziroma dobra polovica Sredozemskega morja. In kar je morda najbolj pomembno, na dobrih sedemdesetih odstotkih tega ogromnega zavarovanega območja velja popolna prepoved ribolova. Gre za izjemen dosežek, ki temelji na dogovarjanju in sodelovanju vseh vpletenih držav. Temelji na spoznanju, da vodi pot do uresničitve lastnih interesov praviloma prek uresničevanja skupnih. To je nedvomno lekcija, ki bi prišla prav marsikomu in marsikje in ne zgolj pri oblikovanju morskih zavarovanih območij na odprtem morju.

In da ne bomo samo globalni. Kar nekaj optimizma vliva tudi odločenost občine Ankaran, da v dogovoru z državo poskrbi za učinkovitejše varovanje naravnih danosti našega najsevernejšega dela morja in morskega obrežja, Debelega rtiča. Njegov skrajni zahodni del je bil sicer z občinskim odlokom razglašen za naravni spomenik že daljnega leta 1991, vendar pa ne občina Koper prej in ne država kasneje nista zmogli nadaljnjih korakov v smislu učinkovitega upravljanja območja. Vsem deklaracijam o trajnostnem in sonaravnem razvoju, zeleni infrastrukturi in turizmu, ki temelji na neokrnjeni naravi navkljub. Občina Ankaran z uresničevanjem omenjenih ciljev očitno misli resno in lahko ji v novoletnem duhu zaželimo srečno in uspešno. Kdo ve, če se bosta za taiste cilje zavzeli tudi sosednji občini, ko bosta po zaprtju obalne ceste načrtovali bodočo rabo morja in morskega obrežja med Koprom in Izolo. Kdo bi vedel, kam in kateri svetleči kepi plina bosta sledili. No, “pokliči me čez tristo let”, bi lahko zapeli s skupino Frišni.com. Bomo videli.

Robert Turk je okoljevarstvenik.


Povej naprej: