Pri poudarku na besedi smo pogosto v zadregi

O vprašanjih, ki so zapletena in ne puščajo odprtih vrat do hitrega in odmevnega odgovora, po navadi ne razpravljamo prav radi. Izmikamo se jim tako, kot hudič beži pred križem, bi nekoč dejali verniki, ki so verjeli v boga. Danes, ko nihče nikomur več ničesar ne verjame in se svet deli le še na revne in bogate, bi rekli bolj sodobno: da se težkim vprašanjem izogibamo enako, kot se bogatini izmikajo iskrenemu razpravljanju o neenakosti ljudi, krivicah ali revščini v družbi, ki se hvali, da je demokratična, napredna in doslej najboljša v zgodovini vse od suženjstva naprej.

Prof. Jože Hočevar Foto: Maksimiljana Ipavec
Prof. Jože Hočevar Foto: Maksimiljana Ipavec

V slovenski slovnici je takšno zapleteno vprašanje, o katerem malo govorimo, čeprav nas marsikaj pri njem jezi, skrito v poudarku na večzložnih besedah. Enozložnice namreč povečini nimajo poudarka, ker jih izgovarjamo skupaj s sosednjo besedo in jih naslanjamo na njen poudarek; zato jim pravimo naslonke. Na primer: Ob sêdmih je odšèl od dóma. Poudarke imajo besede: sêdmih, odšèl, dóma; brez njih pa so: ob, je, od.

K besednemu poudarku naj dodamo, da znotraj stavka vsaka poudarjena beseda lahko dobi še en poudarek, in to glede na vprašanje, na katero stavek odgovarja. Če se ob našem stavku vprašamo, kdaj je šel od doma, dobi tak poudarek beseda “sedmih”, ker rečemo: Ob sedmih je šel od doma (poudarjena beseda ima dodatni poudarek). Najmočneje je poudarjena beseda “sedmih”, zato pravimo, da je na nji vsebinski, stavčni ali smiselni poudarek.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si ali po pošti na naslov: Jože Hočevar, Primorske novice, OF 12, 6000 Koper.

A ta dva poudarka, stavčni in besedni, sta šele začetek zapletenosti, saj je že o besednem poudarku znano, da je lahko večvrsten:

1. kratek: bràt

2. dolg: svoját

3. ozek: móžek

4. širok: môški

5. rastoč (vrata - prehod v sobo)

6. padajoč (vrat - med glavo in rameni; poudarka pod 5 in 6 sta bolj izrazita po narečjih, zato ju je v knjižnem jeziku težko jasno zapisati)

7. premičen (skače po besedi levo - desno: rôka, roké, rôki, rokó itd.)

8. stalen na začetku, t. j. na osnovi besede (móka, móke, móki, móko itd.)

9. stalen na koncu ali na besednem obrazilu (stezà, stezè, stezì. stezò itd.)

Še kak podatek bi lahko dodali navedeni deveterici poudarkov; na primer: o njihovih spremembah, medsebojnih vplivih, prehajanju enega v drugega itd. A bi preveč utrujalo, če bi za vse navajali primere, saj nam je danes težko razlikovati že dróbnico (koze, ovce) in drobníco (drevo z drobnimi sadeži), še težje pa znake, s katerimi zapisujemo poudarke.

Samo trije so:

1. ostrivec (ó), ki zahteva dolg, pri e-ju in o-ju tudi širok izgovor samoglasnika;

2. strešica (ô), ki zahteva dolg, pri e-ju in o-ju tudi širok izgovor;

3. krativec (ò), ki zahteva kratek, pri e-ju in o-ju tudi širok izgovor.

Tudi stavčni poudarek je zelo bogat, tako da mojstri, ki ga znajo uporabljati, lahko postanejo cesarji med igralci ali kralji med govorniki. Tisti pa, ki malo ali nič ne vejo o poudarku v stavku, so brezvsebinski in kričavi klovni na butalskem dvoru, kjer več v prazno mahajo z rokami, kot razpravljajo o novih mislih in načrtih. Tam, v Butalah, ne pomislijo, da so poudarki v stavku: smiselni, nesmiselni, trdilni, odklonilni, svetovalni, sprašujoči, začudeni, ogorčeni, modri, duhoviti, oporečniški itd.

Zakaj tako, bo kdo povprašal, spoštovane bralke in dragi bralci. Vsaj del odgovora lahko zaslutimo v vprašanju, ki ga je poslal učitelj Darij Dujmovič iz Ankarana, vrsto let ravnatelj na Osnovni šoli Janka Premrla Vojka v Kopru. V njem izpostavlja žalostno resnico, da se o najbolj ustreznem poudarjanju besed ne poučijo niti tisti, ki so najbolj dolžni poskrbeti za pravilen jezik - radijski in televizijski poročevalci, javni govorci, napovedovalci in sorodni (ne)skrbniki našega jezika: “Pozdravljen, moj profesor Jože! Že nekaj časa se ti ne oglasim, čeprav imam kar nekaj vprašanj, ki bi sodila v našo Minuto. Zdi se, da se ljubljanščina vedno bolj vriva v knjižno slovenščino. Zelo me motijo govorci na RTV in drugi, ki mnoge pridevnike in glagole, a tudi samostalnike, naglašujejo na predzadnjem ali zadnjem zlogu, namesto na prvem ali na drugem. Nekaj primerov po mojem napačnega naglaševanja:

> danes bo povsod suhó (vreme);

> jutri bo mrzló, pojutrišnjem pa spet topleje;

> kupec je pozabil plačáti;

> učenec ne zna opisáti;

> odbojkar ne zna podajáti žoge.

Posebno radovedno čakam tvoj odgovor na vprašanje v zvezi z naglaševanjem nekaterih glagolov. Na radiu in TV glagol počakati naglašujejo na predzadnjem zlogu: počakáti. Pravopis pa pravi, da je naglas na drugem zlogu: počákati. Kaj je prav? Naj bo dovolj za danes! Lepo te pozdravljam! Tvoj dijak Darij.”

Niso vsi poudarki v zgledih, ki jih je zapisal Darij, tako blizu nepravilnosti, da bi smeli upravičeno o vseh trditi, da so povsem zgrešeni. So pa zagotovo nekateri nenavadni. Poglejmo bolj natančno dva izmed najbolj zgovornih zgledov za zapletenost poudarka na besedi. Najprej prvi. V preteklosti smo mnoge od pridevnikov naglaševali tako, da smo poudarek na pridevniku premestili enkrat proti njegovemu koncu, drugič pa spet na njegov začetek. Primeri: lép fant (moški spol), lépa ženska (ženski spol), lepó mesto (srednji spol). Po srednjem spolu smo povzeli tudi poudarek za prislov iz istega pridevnika: lepó se vede. Še s primerom: Zelo lepó od tebe, da poveš, kako grdó so govorili o ministru.

In še drugi zgled. Njega dni, se pravi, da nekoč, smo nekatere ženske samostalnike na obrazilo -a sklanjali samo s poudarkom, ki se je premikal po besedi zdaj na konec, zdaj na njen začetek. Jezikovni učbeniki nam navajajo primer, ki je najbolj znan med njimi: gôra, goré, gôri, goró, pri gôri, z goró. Oba načina poudarjanja sta veljala za odliko in veliko diko knjižnega jezika v zbornem govoru, še posebno v gledališču, na radiu in v javnih govorih.

Toda. Spet ta toda, ki je zmotil urejeno pravorečje, po kakršnem se je slovenski zborni govor uravnaval donedavna. Ker se jezik (tudi knjižni) neprenehoma razvija in izpopolnjuje, da ustreže živemu življenju in živim govorom, danes slovnica nič več ne poudarja, da sta samo ti dve sklanjatvi dobri in pravilni. Danes tudi v zbornem govoru lahko rečemo, da je vreme lépo; saj če rečemo lepó, zazveni nekoliko narečno, po gorenjsko. In tudi sklanjamo lahko po živem, zlasti mestnem govoru: gôra, gôre, gôri, gôro; ne samo: gôra, goré, gôri, goró.

Poudarek je v slovenščini zelo svoboden; v vsakem od narečij je drugačen in ga je težko enoznačno uzakoniti in poenotiti v knjižnem jeziku. Niti se preveč ne trudimo za enotnost v pravorečju. Zato nam pravopis pogostokrat dopušča, da besedo poudarjamo tudi na dveh zlogih: pláčati in plačáti, opísati in opisáti, vendar povečini samo na enem, kot na primer pri glagolu podájati (ne podajáti) in pri glagolu počákati (ne pa počakáti).

JOŽE HOČEVAR


Najbolj brano