Pri rabi števnikov se rado kaj zatakne

Nihče ve, kaj je bilo najbolj pomembno za razvoj človeka iz neciviliziranega tropa v razumno in mislečo družbo. Nekateri pravijo, da je imela odločilno vlogo iznajdba prajezika, saj je zgodnjemu človeku šele jezik omogočil, da je s pametnim tovarišem kaj pametnega ugotovil, nespametnemu pa kaj pametnega dopovedal. Drugi trdijo, da je bilo velikega pomena odkritje ognja, tretji pa, da je vse skupaj še pospešila iznajdba kolesa. Kdo bi vedel pravo?

A gotovo je med velikimi pospeševalci civilizacijskega napredka tudi iznajdba števnika in vsega, kar je povezanega z njim. Na števniku slonijo matematika, statistika, vsa tehnika in fizika, a brez njega bi težko šlo tudi družboslovnim vedam. Če pomislimo samo na zgodovinsko znanost, nam takoj postane jasno, da bi ji prav malo uspelo brez števil in števnikov, to je brez letnic. Kako naj bi sicer opredelila čas, v katerem so potekali dogodki? Brez vrstilnih števnikov še prve in druge svetovne vojne ne bi razlikovala in brez glavnih števnikov ne bi preštela, koliko neumnih vojn je človek do današnjih dni že vojskoval.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si ali po pošti na naslov: Jože Hočevar, Primorske novice, OF 12, 6000 Koper.

Med najstarejšimi izrazi, ki jih je iznašel in potem razvijal indoevropski (dalje ide.) jezik, so bile besede za družinske člane, kot so mati, sestra, brat. Toda tudi števnik je med najstarejšimi besedami. To vidimo po tem, ker so koreni števnikov ohranjeni v večini danes živih ide. jezikov. Privoščimo si malo statističnega dolgočasja in poglejmo nekatere od osnovnih:

• Ena: izvira iz ide. korena *oi-no- ali *ei-no- in živi v besedah istega pomena unus (lat.), ein (nem.), one (angl.), uno (it.); podobno v vseh slovanskih jezikih.

• Števnik dve izhaja iz ide. korena *duuoh in ga v enakem pomenu najdemo v besedah dyo (gr.), duo (lat.), due (it.), zwei (nem.), two (angl.); in podobno v slovanskih jezikih.

• Tri: *treies (ide.). treis (gr.), tres (lat.), tre (it.), drei (nem.), three (angl.); podobno v slovanskih jezikih. (Štirico in petico preskočimo.)

• Šest:*suek's (ide.), heks (gr.), sex (lat.), sei (it.), sechs (nem.), six (angl.); podobno v slovanskih jezikih.

• Sedem: hepta (gr.), septem (lat.), sette (it.), sieben (nem.), seven (angl.); podobno v slovanskih jezikih.

• Osem: okto (gr.), octo (lat.), otto (it), acht (nem.), eight (angl.); podobno v slovanskih jezikih. (Devetko zaobidimo.)

• Desetka: deka (gr.), decem (lat.), dieci (it.), ten (angl.), zehn (nem.); podobno v slovanskih jezikih.

Dovolj naj bo za marsikoga utrudljivega naštevanja dokazov, da so števniki med najstarejšimi ide. besedami. (A brez naštevanja bi stežka kaj dorekli, saj današnji svet stvarí, rečí, denarce, izgube in dobičke le še šteje in našteva, odšteva in prišteva, povečini le sešteva. Kot uči religija nakupovanja.)

Iz osnovnih števnikov od ena do deset je sestavljena večina drugih števnikov, razen sto in tisoč, milijon in milijarda ter še nekaterih tem podobnih.

Neenotnosti in dvomov v njihovi natisnjeni in govorjeni rabi je precej (morda se vseh dotaknemo kdaj drugič). Izhajajo iz njihove široke rabe, kajti števnikov, števil, številk in preračunavanja ne potrebujemo samo v vsakdanjem govoru in pisanju, ampak tudi in predvsem v znanosti, še največ v naravoslovnih strokah. Vsaka stroka pa izgovor in zapisovanje števnikov (z besedo ali le s številkami) prilagaja svojim videnjem, glavne števnike pa redko ali sploh ne sklanja.

Prav na to posebnost je usmerjeno današnje vprašanje, ki zadeva števnike. “Z veliko ljubezni in skrbi do materinščine”, kakor je o sebi zapisala, nam ga je poslala bralka Katarina iz Kopra: “Spoštovani profesor, priznati moram, da nisem redna bralka vaše rubrike v Primorskih novicah, ker nisem naročnica njihove natisnjene ali spletne izdaje. Ko pa naletim na petkov izvod, z veseljem preberem vaš prispevek. Zato mi boste morda sporočili, da ste na moja vprašanja v preteklosti že odgovorili, pa jih bom vseeno zapisala. Prvo vprašanje se nanaša na zapis števil. Pogosto sem zbegana, ker ne vem, ali drži, da števila zapisujemo z besedami do vrednosti deset, nad to vrednostjo pa s številkami. Poleg tega me večkrat zmoti, ko v medijih, še najpogosteje v oglasnih sporočilih, zasledim po moji oceni napačno rabo števnika dve, in sicer kot 'dva'. Denimo: v nekem oglasu v družini štejejo: ena, dva, tri ... Ali pa poročajo o poslovnih izidih in rečejo: 'Dolg je znašal dva cela tri milijarde evrov.' Bi bil v primeru 'milijonskega dolga' zaradi moškega spola milijona števnik 'dva' pravilen? Kaj pa branje 'za decimalno vejico'? Bi bilo pravilno: 'dvanajst celih tri milijarde evrov'? Toliko za sedaj. Kar nekaj jezikovnih tem je še, ki me zanimajo, vendar bom z njimi še počakala. Hvala za odgovore in lep pozdrav. Katarina.”

Odgovori na Katarinina vprašanja:

> Ali drži, da števila zapisujemo z besedami do vrednosti deset, nad to vrednostjo pa s številkami?

Ne drži. Prvi in drugi zapis je po slovnici pravilen; marsikdaj se pa pri kakem časopisu dogovorijo za zapis, ki ga navaja bralka Katarina. Števnike sto, tisoč, milijon, milijarda pa skoraj zmerom zapisujemo z besedo.

> Kako rabimo števnik: dve ali dva?

Štejemo lahko na dva načina: ali ena, dve, tri, štiri (ko preštevamo predmete v ženskem spolu); ali pa en (eden), dva, trije, štirje (ko gre za predmete v moškem spolu). Ko štejemo na splošno, je pravilno štetje v ženskem spolu: ena, dve, tri. Površneži oboje zmeštrajo in zaidejo v napako; namesto: ena, dve jim uide: ena (ženski spol), dva (moški spol).

> So rekli, da “dolg znaša dva cela tri milijarde evrov”.

Tu gre za branje zapisa z decimalno vejico: 2,3 milijarde evrov. Pravilno bi bilo brati tako: dve celi tri (desetine) milijarde evrov. A ker po strokah in na splošno prevladuje težnja, da glavnih števnikov ne sklanjamo in jih obravnavamo kot nesklonljive značke, se je v teh zvezah žal uveljavila nepravilna nesklonljiva oblika “cela” namesto iste oblike v sklonih: dve celi, tri cele, sedem celih itd.

> Bi bilo pravilno reči: dvanajst celih tri milijarde evrov?

Bi bilo pravilno. Toda v knjižno pogovornem jeziku žal prevladuje napačna raba: dvanajst cela tri milijarde evrov.

> Bi bilo v primeru dolga “dva milijona in sto tisoč” zaradi moškega spola milijona pravilno reči “dva cela ena milijona”?

Bi bilo pravilno.

JOŽE HOČEVAR

---