Aleja velikih mož. In ene ženske.

Kdor se sprehodi po Erjavčevi ulici, ne more spregledati doprsnih kipov, zaradi katerih je ulica med ljudmi dobila neuradno ime aleja velikih mož. In ene žene, pravzaprav, saj so leta 2013 tam postavili tudi kip narodno zavedne pesnice in učiteljice Ljubke Šorli.

Leta 1982 je na odkritju spomenika goriškemu zgodovinarju 
in geografu Milku Kosu govoril Branko Marušič, nekdanji 
znanstveni svetnik Zgodovinskega inštituta Milka Kosa. Foto: Goriški Muzej
Leta 1982 je na odkritju spomenika goriškemu zgodovinarju in geografu Milku Kosu govoril Branko Marušič, nekdanji znanstveni svetnik Zgodovinskega inštituta Milka Kosa. Foto: Goriški Muzej

“Po vojni se je proslavljalo osebnosti, povezane z NOB, narodne heroje, zgodovina pred tem pa je bila zapostavljena. Zgodovina je celota, ki je ne moreš ločevati po obdobjih. Zato sem prišel na idejo, da bi v Novi Gorici, kjer je danes palud v Borovem gozdičku, postavili park zaslužnih primorskih mož,” pripoveduje zgodovinar Branko Marušič. Naredil je elaborat, v katerem je navedel 18 zgodovinskih osebnosti s področja politike, kulture, družbenega življenja, ki bi si kip zaslužili. “Takratni direktor komunale Žarko Bole je bil zelo dovzeten za to akcijo. Ideja se je premlevala, a s parkom ni bilo nič,” pojasni. Leta 1968, ob praznovanju stote obletnice šempaškega tabora in 150-letnice rojstva Karla Lavriča, je ob proslavi, ki jo je organizirala občinska konferenca SZDL, padla ideja, da bi Lavriču kip postavili ob Erjavčevi ulici. “To je bil zametek z zamislijo, da bi ga dopolnjevali,” pravi Marušič.

In so ga. Občinska zveza komunistov je leto kasneje postavila kip Jožeta Srebrniča (na drugo stran ceste), leta 1970 pa zveza borcev narodnemu heroju Antonu Veluščku Matevžu. Pravi razmah doprsnih kipov pa se je zgodil, ko so v akcijo stopili Stari goriški študentje, ki so jih sestavljali dijaki, ki so obiskovali gimnazijo, realko ali učiteljišče pred prvo svetovno vojno. “Spominske plošče so postavljali po številnih krajih na severnem Primorskem. Bili so spretni, znali so pridobiti denar in prepričati oblast. Kaj to pomeni ljudem, je ta lahko videla leta 1966, ko se je otvoritve spomenika ljudskemu skladatelju in župniku Vinku Vodopivcu v Kromberku udeležilo nekaj tisoč ljudi,” pojasni Marušič. Ob Erjavčevi ulici so se začeli množiti doprsni kipi kot poklon pomembnim goriškim osebnostim s konca 19. in prve polovice 20. stoletja. “Prireditve ob odkritjih so bile kar množično obiskane. Govorniki so bili ugledni ljudje, denimo Ivan Regent, France Bevk, Tone Fajfar, Jože Vilfan, kipe so izdelovali vrhunski kiparji, recimo Zdenko in Boris Kalin, Negovan Nemec ...” pravi Marušič.

“Mislim, da se mora ta ideja nadaljevati, še nekaj osebnosti je, ki bi si zaslužile doprsni kip. Že zdavnaj smo predlagali, da bi ga dobil recimo diplomat dr. Jože Vilfan, tudi častni občan Nove Gorice, ki je bil na mesto zelo navezan. Pa profesor Dušan Pirjevec Ahac, veliko ime slovenske literarne zgodovine, rojen v Solkanu ...” našteva Marušič, ki se mu zdi zanimiv tudi kip z več glavami, ki kot nekakšna parodija stoji nasproti slavnim možem. “To je toleranca mesta, da dopusti tudi takšen pogled. Zahteve nekaterih, da bi ga bilo treba umakniti, so nesmisel.”

MITJA MARUSSIG


Najbolj brano