Bili so ponosni, da gradijo prihodnost

Nove Gorice sploh ne bi bilo, če ne bi bilo brigadirjev - več kot 5000 mladih fantov in deklet, ki so prišli od blizu in daleč gradit povsem novo mesto tik ob meji z Italijo.

Mladi fantje so delali v težkih razmerah, a  z zanosom. Na fotografiji gradnja ruskih blokov.  Foto: Pang
Mladi fantje so delali v težkih razmerah, a z zanosom. Na fotografiji gradnja ruskih blokov.  Foto: Pang

Kolikor je bilo brigadirjev, toliko je zgodb. Vse govorijo o težkih razmerah, o trdem delu brez ustreznega orodja, a hkrati o ponosu, da gradijo novo mesto in prihodnost. “Prihod naše brigade v bivšo opekarno, ki so ji domačini pravili 'frnaža', kjer je bil sedež delovne akcije, je bil veličasten! Brigadirji iz drugih krajev, ki so v Gorico prišli pred nami in so pripravili vse potrebno za našo namestitev, so nas bučno pozdravili,” je spomine v projektu Zgradili smo mesto nizal Oskar Jogan, ki je prišel gradit Novo Gorico iz Maribora, kjer se je šolal, v dveh mesecih, ki jih je prebil na delovišču, pa je le dvakrat uspel za nekaj ur obiskati domače v Rihemberku.

“Mnogi med nami so prvič v svojem življenju prisluhnili pestrim jezikom številnih jugoslovanskih narodov, ki jih prej še nikoli nismo slišali.” Kljub pisani druščini ni bilo čutiti nesoglasij. “Brigadirsko druženje je dejansko prispevalo k medsebojnemu spoznavanju med tako različnimi ljudmi,” je Jogan prepričan, da je geslo bratstvo in enotnost dobilo svojo potrditev prav na teh prvih delovnih akcijah. Pa ni bilo lahko.

“Ne spomnim se, da bi na gradbiščih, kjer smo delali mi, imeli kakšen stroj za zemeljska dela ali kamion. Vse je bilo treba opraviti ročno in vse materiale prepeljati s samokolnicami. Včasih so bile razmere za delo obupne težke, vendar se nad tem nikoli ni nihče pritoževal!” Prav nasprotno. “Tekmovalnost med brigadami je bila velika. Nekatere od njih so dosegale neverjetne rezultate in kmalu se je pokazalo, da je tabla, na kateri je bilo predvideno le 200-odstotno preseganje norme, postala prenizka.”

Disciplina v frnaži, kjer so bivali, je bila prav vojaška, se spominja. “Prostori za ženske in moške so bili strogo ločeni in medsebojno druženje, razen na dvorišču, je bilo prepovedano. Nekoč je dežurni naselja zalotil neko dekle in fanta, ki sta se v umivalnici objemala. Sledila je najstrožja, že kar sramotna kazen - izključitev iz delovne akcije!” Kljub temu so se znali poveseliti, saj so bile v naselju organizirane razne kulturne dejavnosti, najpogosteje pevske in plesne. “Dvomesečno delo v brigadi je bilo za vse nas, ki smo se ga udeležili, težka, a koristna izkušnja. Kolektivni duh, ki je vladal med nami, je gotovo imel svoj zgled v skupnem, šele pred par leti uspešno zaključenem krvavem boju tlačenih narodov za lastno državo. Taka pripravljenost mladine za nesebične delovne napore v skupno korist vseh državljanov pa je v naslednjih letih začela postopoma upadati ...” je pripoved sklenil Jogan.

MITJA MARUSSIG


Najbolj brano