Čez most prijateljstva

Za Goriško je bil 15. junij 1985 zelo poseben dan. Z veliko prireditvijo v mestu so obeležili odprtje tako imenovane sabotinske ceste, ki je bila takrat znana tudi pod imenom “cesta prijateljstva”.

Cestni most čez Sočo so slovesno odprli junija 1985.  Foto: Občina Ng/Pang
Cestni most čez Sočo so slovesno odprli junija 1985.  Foto: Občina Ng/Pang

Z junijsko slovesnostjo se je končala petletna gradnja sabotinske ceste, ki je dolga 7762 metrov, od tega 1592 metrov poteka čez ozemlje Italije. Čeprav je odsek kratek, je bil zahteven. Ne le s tehničnega, temveč tudi s političnega vidika. Dogovori o cesti čez ozemlje druge države so bili dolgi. Uresničitev naprednega načrta v času, ko je bila hladna vojna na vrhuncu, pa spoštovanja vreden dosežek.

Najbolj atraktivni del ceste je most čez reko Sočo pri Solkanu. Zgrajen je tik ob železniškem mostu, znanem po rekordnem kamnitem loku. Most, ki se mu v pogovornem jeziku reče “briški” in se ga tako loči od “solkanskega”, železniškega, se usklajeno in enakovredno postavlja ob bok svojemu kamnitemu predniku. S 102 metroma ima namreč največji betonski lok v Sloveniji. Rekord najbrž ne bo nikoli presežen, ker potreb po takem načinu gradnje ni več, pravijo poznavalci. Odločitev, da bodo most gradili z lokom pa so sprejeli prav zaradi dotedanjega železniškega mostu.

Pogled na oba velikana čez Sočo je zdaj nekaj posebnega. Usklajeno igro med novim in starim je moč primerjati z odnosom med slavolokoma zmage in bratstva v Parizu.

Ko je bila cesta zgrajena, je bila, seveda, veliko bolj kot za turiste, pomembna za prebivalce Goriških brd, ki so končno dobili spodobno povezavo do mestnih središč v Sloveniji.

VESNA HUMAR


Najbolj brano