Ko se je čez mejo šlo kar s kartončkom

V sedemdesetih in osemdesetih letih je veljalo, da je med vzhodno in zahodno Evropo “železna zavesa”. Če vprašate Novogoričane, bodo samo zamahnili roko: “Ma kaka železna zavesa, mi smo čez mejo v Italijo lahko šli brez dokumentov, samo z navadnim kartončkom ...”

Verjetno ga ni Novogoričana, ki se ne bi med letoma 1976 in 1992 vsaj enkrat udeležil legendarnega Pohoda prijateljstva, množične prireditve, ki je bolj povezala Goričane z obeh strani meje kot pa vse govorance “družbenopolitičnih delavcev”. Začel se je na pobudo goriškega društva Turismo giovanile sociale Isontino, kjer so bili prepričani, da bi bil tak pohod čez mejo “za mladi rod nepozaben primer sprostitve in prijateljstva.” In ko je svoj žegen dala slovenska oblast, je res bil. Še kako. Prvega, leta 1976, se je sicer udeležilo še relativno malo udeležencev, nato pa je njihovo število začelo rasti. Ideja je bila preprosta: za en dan se prebivalci sprehodijo po približno desetkilometrski progi skozi obe mesti, revolucionarno pa je v tistih časih bilo predvsem to, da so mejo lahko prečkali le s kartončkom s svojim in imenom prireditve! Toliko o svinčenih časih, železnih zavesah in berlinskem zidu med Goricama. Organizatorji so sicer poudarjali, naj ima vsak v žepu za vsak primer dokument. A cariniki pohodnikov niti niso pregledovali ...

Po podatkih, ki jih je v publikaciji Dve mesti - eno srce zbrala Ana Štrancar, so vsako leto izdali med 1500 in 5000 kartončkov udeležencev, največ leta 1985. Sodeč po pisanju medijev je bilo udeležencev bistveno več, tja do 8000, to pa zato, ker so se zaključne prireditve udeležili tudi številni, ki na pohod niso šli. “Najlepše je bilo na zaključku prireditve z nastopajočimi glasbenimi skupinami, plesnimi točkami, tudi z 'dolgimi' govori. Toda vsak udeleženec je na cilju prejel spominsko kolajno. Podeljevali pa so še množico 'velikanskih' pokalov. Odrezke kartončkov so tudi žrebali. Sošolka je dobila trenerko, jaz pa spominsko majico. Zdi se mi, da so nam lakoto prvič potešili s sendviči in sokom, kasneje, na naslednjih pohodih, so nas Italijani vedno pogostili s tradicionalno 'pašto', kar je poleg druženja z vrstniki pomenilo vsakokrat višek prireditve,” se je v publikaciji spominjala Alenka Sfiligoj, poročena Čelik, na prvem pohodu učenka četrtega razreda. “Na maloobmejnem prehodu Erjavčeva so bile rampe visoko dvignjene. Na sami mejni črti je igrala godba. Več kot uro je tekla ljudska reka iz ene države v drugo ... Sodelovanje pohodnikov je krepila zavest, kako smo si ljudje blizu, kako nas ne morejo ločevati niti državne niti kake druge meje,” so leta 1985 pisale Primorske novice. “Veste, takle pohod je nekaj tako lepega, da se ga bom udeleževal, dokler bom mogel,” je takrat povedal 89-letni Adolf Vuga. Kot rečeno, ni ga Novogoričana, ki mu pohod ne bi ostal v nostalgičnem spominu. tudi zaradi tiste “pašte” ob zaključku. Od leta 1995 se pohod prijateljstva na nek način nadaljuje s prireditvijo Vivicittà ... MITJA MARUSSIG

---