• Ne tem mestu je nastalo igrišče  centralnega vrtca, kjer je bilo eno od igral kar - letalo.
    Ne tem mestu je nastalo igrišče centralnega vrtca, kjer je bilo eno od igral kar - letalo.
    Foto: Mirko Ličen - Prepih

Ko so se otroci v vrtcu igrali na ... letalu!

torek, 29. avgust 2017, 10:48

“Jaz sem bila na avionu, vi pa še ne-e, vi pa še ne-e ... Ne laži, kakšnem avionu? Takšnem pravem! Kje? Tu, v Novi Gorici! Kako, saj letala potrebujejo steze! Kje naj bi pa pri nas pristalo? Ha, tam pri vrtcu. Pojdite z mano.”

Prispevek začenjamo s seveda izmišljenim pogovorom med malčico in prijatelji iz Nove Gorice. Ki pa bi bil ob izteku 60. let prejšnjega stoletja čisto mogoč. Tako potrjuje več prič. Le da danes razbohotenih snemalnih naprav, s katerimi bi zbrali materialne dokaze svojih trditev, takrat pač niso imeli. So zato manj verodostojni?

No, najprej nam je nedavno znanec zanimanje vzbudil z delnim podatkom: “Mar veš, da je tam zadaj, pri vrtcu, bilo letalo, na katerem smo se igrali?” Zadevo je začinil ob njem sedeči možakar z zgodbo, od kot da je stroj, ki naj bi bil celo vojaški, prišel. In v uho sta nam zasadila uš.

Današnji direktorici novogoriškega vrtca Kseniji Dujec je bila zadeva sprva neznana, enako kot nam. A se je pozanimala in se je pokazalo, da čisto iz trte izvita najbrž ni: “Ena od vzgojiteljic pravi, da so se po šoli res hodili igrat na letalo ob vrtcu.” Stalo da je pri centralni enoti, prvem za organizirano varstvo najmlajših namensko zgrajenem objektu v mestu. Če je torej res, smo si rekli, pa ima Anton Nino Špacapan skoraj gotovo prste vmes.

Nekdaj pilot, dolgo mentor in ljubitelj zrakoplovstva je rekel, da je odsluženi avion, sicer brez inštrumentov, vrtcu priskrbel kajpak aeroklub. In on v prvi vrsti. Dodal je, da je šlo za ogrodje lesene “jadrilice”. In čeprav nam je eden tistih, ki bi o nenavadni zgodbi lahko kaj vedeli, zanikal, da bi star jadralni zrakoplov dobil zadnji hangar na vrtu tega vrtca, je vse skupaj potrdila še Dora Krpan, dolgo pedagoška vodja v vrtcu. “Da, imelo je tudi krila,” se je spomnila, v kakšnem stanju je vozilo, ki je postalo igralo, prišlo k njim na igrišče. Povedala je še, da je bilo to konec 60. let, ter potrdila, da je šlo za jadralni stroj. Ki pa se ni ohranil dolgo. Otroci so ga polomili, se je utrnilo Špacapanu.

Toda kratek klepet z nami je Krpanovi priklical še druge sorodne spomine: “Kolikor vem, so v vrtcu v Solkanu imeli za igralo star avto.” Šlo je le za lupino, stala naj bi na igrišču ustanove pri solkanskem parku, ki nosi ime Julke Pavletič. Naknadno je slišala, da je tudi centralni vrtec premogel nekaj podobnega in med drugim je pritrdila našim domnevam, kako se je takrat urejalo igrišča za najmlajše.

V Vrtcu Nova Gorica, ki je po besedah Krpanove sprva gostoval v barakah za graditelje mesta, nato je dobil prostor v ruskih blokih in leta 1961 svojo prvo stavbo s štirimi igralnicami, so znali igrišča, ki takrat niso bila ograjena, tudi sami opremiti. Zlasti pa jih je kdo ustanovi podaril ali so jih priskrbele akcije, kot je bila prednovoletna Pravljična vas Zveze prijateljev mladine. Po razlagi pedagoginje se je za to priložnost “izdelalo živali iz lesa, kot so žirafa, konj, psiček, ki so nato postala igrala pri nas.”

Šele dosti kasneje, ko je novogoriški vrtec imel več enot, nastalih tudi tako, da jih je bilo treba obvezno graditi za vsako večjo sosesko v mestu, so po pripovedovanju Krpanove prišli skoraj neuničljivi Elanovi “avtomobili”, “lokomotive” in drugo, narejeno iz preprostih, trdnih kovinskih mrež s pritrjenimi stoli in krmili. Ponekod so v rabi še danes, ko je to področje sploh posel in se iz preprostega dela znanost.

Ne pa kot nekoč, se še spomni sogovornica, ko je mivko za peskovnik na vrtu centralnega vrtca pripeljal njen znanec, prevoznik z Idrskega pri Kobaridu. In ko so predšolski otroci domišljiji med drugim sproščali na lupinah “tapravih” strojev, tudi lesenega jadralnega zrakoplova. Edi in Josip bi nemara odobravala.

AMBROŽ SARDOČ


Povej naprej: