• Nagrobna kamna v parku pri avtobusni postaji v centru mesta 
sta še danes vidna  ostanka  nekdanjega pokopališča.
    Nagrobna kamna v parku pri avtobusni postaji v centru mesta sta še danes vidna ostanka nekdanjega pokopališča.
    Foto: Mitja Marussig
  • Na pokopališče se navezuje Počivavškova skulptura na travniku pred 
mestno hišo. Prav na tem travniku je bil park  pokopališča.
    Na pokopališče se navezuje Počivavškova skulptura na travniku pred mestno hišo. Prav na tem travniku je bil park pokopališča.
    Foto: Mitja Marussig

Mularija je hodila gledat, ali so izkopali grob

ponedeljek, 28. avgust 2017, 06:00

Na območju, kjer so leta 1947 začeli graditi Novo Gorico, je bilo nekaj hiš, remiza, še nekaj objektov, frnaža, v glavnem pa polja. Kjer je danes strogo središče mesta, pa je bilo - pokopališče. Nanj med drugim spominja še nekaj nagrobnih kamnov, ki so ostali v parku pri avtobusni postaji.

Današnja Erjavčeva ulica je glavna žila, ki povezuje središči Nove Gorice in Gorice, po njej hodijo in se vozijo številni meščani. A ta cesta ni nastala šele z nastankom novega mesta, tam je bila že bistveno prej. Kot Pokopališka ulica (Via Campo santo) s kostanjevim drevoredom je namreč od leta 1880 vodila do takratnega goriškega pokopališča.

To je bilo razkošno, veliko, saj je merilo skoraj šest hektarjev, na njem pa naj bi bilo pokopanih kar 28.000 ljudi, imelo je večji park, bilo je obzidano. Stalo je na območju, kjer je danes strogi center Nove Gorice, ki ga (na grobo) zamejujejo štiri točke - na Delpinovi na križišču pri vhodu v parkirišče trgovske hiše, na avtobusni postaji, na ploščadi Vrtnica in na robu SNG. Razkošen vhod je bil približno tam, kjer je danes avtobusno postajališče na Erjavčevi ulici nasproti Eda centra. Tam je bil kraj zadnjega počitka Goričanov med letoma 1880 in 1916, ko so pokope ukinili, pa so postopoma prekopavali ostanke umrlih in jih selili na takrat novo pokopališče nasproti letališča Roje. Tja so kasneje prenesli tudi posmrtne ostanke Frana Erjavca, po katerem ima danes ulica ime.

Niso pa vseh ostankov preselili. Prav zato so, ko se je začela graditi Nova Gorica, pogosto naleteli na grobove, kjer so bile še nepoškodovane krste, deli oblačil, predmeti ... Starejši Novogoričani se tega še živo spominjajo. “Kot mularija smo hodili gledat, kaj so izkopali,” je denimo za projekt Zgradili smo mesto (kamra.si) povedal Gorazd Humar. “Ko so kopali za cesto v centru, so odkrili tudi en grob - trugo. Ker je bila ilovica, je bilo vse ohranjeno. V trugi je bil oficir, konjenik, ker je imel ostroge. Vsi smo stali zraven in gledali. Nekdo je rekel, da so ostroge zlate. Očitno je šel nekdo poklicat oblastnike. V pol ure so prišli moški v avtu, v dolgih plaščih, kot v filmu. Odgnali so ljudi in naložili trugo z zlatimi ostrogami v avto,” se je spominjal Vladimir Lipičar. “Spomnim se rušenja pokopališča: zemljo so kar z buldožerjem narivali sem, kjer je zdaj borov gozdiček. Novogoriškega pokopališča pa ni bilo, pokojne so pokopavali v Kromberku ali Solkanu ali v njihovih rojstnih krajih,” pa se je najzgodnejših časov gradnje mesta spomnil Jožef Vičič.

Morda je za koga nekoliko srhljivo, da center Nove Gorice stoji ravno na pokopališču. A tudi to je del zgodovine mesta, ki ga ne gre zanikati ali pozabiti. Tudi zato so se pojavile pobude, da bi morali označiti, kje je pokopališče bilo, ali morda postaviti obeležje v spomin nanj. Zdaj se sicer na to na neki način navezujeta skulpturi Matjaža Počivavška na travniku pred mestno hišo in Brodar duš Mirsada Begića na ploščadi med Kidričevo ulico in mestno hišo.

MITJA MARUSSIG


Povej naprej: