• Prostori  v Ulici Gradnikove brigade so bili kakšnih 15 let “začasni” ...
    Prostori v Ulici Gradnikove brigade so bili kakšnih 15 let “začasni” ...
  • Sodobna knjižnica ni le kraj izposoje in branja knjig, pač pa 
veliko več.
    Sodobna knjižnica ni le kraj izposoje in branja knjig, pač pa veliko več.
    Foto: Mitja Marussig

Od podstrešja in kleti do ponosa mesta

ponedeljek, 21. avgust 2017, 06:00

Nova Gorica ima po mnenju poznavalcev eno od najboljših in najlepših splošnih knjižnic v Sloveniji. Pa vendar je bila pot do tega vijugasta in velikokrat tudi trnova.

Nekateri se še spomnijo, da dostop do knjig v šele nastajajočem mladem mestu ni bil vedno preprost. Prvi zametki knjižnice v mestu, ki je bila sicer ustanovljena že leta 1949 (Okrajna študijska knjižnica Gorica je imela sedež v Šempetru, začasno pa v Vrtojbi), so bili v frnaži, nato na podstrešju ruskega bloka na Kidričevi 30, pa v stavbi sodišča (ljudska knjižnica) in v mestni hiši (študijska knjižnica), ob tem pa je tudi gimnazija imela že kar bogato knjižnico, se je v zborniku ob 60-letnici spominjal nekdanji vodja knjižnice Zoltan Jan. Knjižnica, ki so jo leta 1970 preimenovali v Goriško knjižnico Franceta Bevka, v spomin na velikega pisatelja, je desetletja delovala na več lokacijah, gradiva je bilo vedno več, zato se je vseskozi poudarjala potreba po večjih skupnih prostorih. Že leta 1981 je bilo sklenjeno, da je treba do sredine desetletja zgraditi prvo fazo regionalne knjižnice, nato je bilo določeno, naj se prostore (začasno) zagotovi v garažni hiši na Ulici Gradnikove brigade.

Številni Novogoričani se knjižnice spomnijo predvsem iz časov, ko je bila še v tej “garaži”, kjer sta med drugim bila tudi glasbena soba in čitalniški oddelek. Vedelo se je, da je rešitev začasna, saj so nekateri oddelki knjižnice delovali v drugih prostorih, denimo nad Press barom, a kljub temu je ta “začasnost” trajala kar poldrugo desetletje. Od začetka 90-ih, ko je izvršni svet novogoriške občine potrdil, da je treba zgraditi novo knjižnico, pa do dejanskega odprtja sedanje stavbe med mestno hišo in Slovenskim narodnim gledališčem, pa je moralo preteči še skoraj desetletje. Že res, da so temeljni kamen za stavbo, ki jo je projektiral Vojteh Ravnikar, slovesno postavili dan pred božičem leta 1996, a šele štiri leta kasneje so jo, prav tako ali še bolj slavnostno, tudi odprli. Kako drugače kot na kulturni praznik, 8. februarja.

Vsi so se strinjali, da je knjižnica nujna, a ni manjkalo polemik. Medtem ko so nekateri zagovarjali prostorsko odprtost, arhitekturno vrednost, da knjižnica “diha”, so drugi trdili, da je prebohotna, potratna. Takratni ravnatelj Rajko Slokar se je ob 60. obletnici knjižnice spominjal, da ni bilo lahko: borili so se z birokrati v Ljubljani, v mestnem svetu, po odprtju se je skoraj zgodilo, da bi jo začasno zaprli, saj okoliške občine niso imele denarja za sofinanciranje ... A težave so minile. “Prav Rajku Slokarju se gre zahvaliti, da ima Nova Gorica to knjižnico,” pravi sedanja direktorica Irena Škvarč in izpostavi, da ves čas dvigujejo kvaliteto, dodajajo dogodke in projekte, bibliobus vozi v več kot 50 krajev, tudi v zamejstvo, želji pa sta še krajevni knjižnici v Šempetru in Brdih: “Naša knjižnica je tretja po velikosti v Sloveniji. Če smo leta 2002 imeli 370.000 enot gradiva, ga imamo zdaj že več kot pol milijona.” In mesto je nanjo lahko ponosno.

MITJA MARUSSIG


Povej naprej: