Tisa iz Nove Gorice je vrstnica Marije Terezije

Nova Gorica je z zelenjem bogato mesto, že zasnovano je bilo “v parku”. Sčasoma je postal raznolik, svojstven je zlasti, ker združuje alpsko in sredozemsko rastje. Vredno pa je omeniti še eno posebnost mesta z mnogo drevesi: ima 70 let, a hkrati “meščanko”, Tiso, ki naj bi tam pognala korenine še pred časom Marije Terezije.

Drevesom v urbanem okolju so se v Novi Gorici letos posvetili organizatorji enega od sprehodov v okviru svetovne akciji Jane's Walk. Vodila ga je poznavalka področja Jožica Golob - Klančič ter zbranim razlagala o značilnostih in nastajanju “parka”, v katerega je umeščeno mesto. Pri tem je tudi sodelovala kot načrtovalka zelenih površin, ko je središče regije pred 40 leti doživljalo nov gradbeni razcvet.

“Takrat se je začelo projektirati še zelene površine. Pri tem smo, kot se dela povsod po svetu, poleg avtohtonih rastlinskih vrst vključevali mnoge tujerodne, ki izhajajo iz klimatskih con, podobnih naši, recimo v severni Ameriki ali Aziji,” pravi sogovornica. Nekatere vrste, kot so tulipanovci v Cankarjevi ulici, so po besedah Golob - Klančičeve izbrali tudi zato, ker hitro rastejo, dajo dobro senco, imajo zanimivo cvetje, dobro prenašajo mestno mikroklimo. In nasploh je treba vedeti, da vsa drevesa v naravi niso enako prilagodljiva na talne pogoje in zrak v mestih.

Če poenostavimo, sta ozračje in prst v Novi Gorici drugačna kot v slovenskih gozdovi in gmajnah. Zato so po razlagah inženirke hortikulture za drevorede v naselju naše lipe in tuje platane boljša izbira kot, recimo, domača jelša ali gorski javor. In slovenskima smreki in jelki je tam prevroče. “Mislim, da v mestu ne boste našli ene same naše jelke. Boste pa grško,” je ponazorila poznavalka, ki poudarja, da je uporaba eksot v krajinski arhitekturi in vrtnarstvu stara ter splošna praksa. Zato središče severne Primorske po njihovi zastopanosti ni edinstveno.

Je pa po prepletanju rastja iz obeh “svojih” vremenskih območij, za kar sta posebej zaslužna začetnika ozelenitve mesta, prvi direktor Komunale Žarko Bole in njegov takratni kolega v Arboretumu Volčji potok Miha Ogorevec. Sogovornica je njuno vodilo strnila tako: “Zavedala sta se, da se v Novi Gorici prepletata alpska in sredozemska klima, zato bi morala tu rasti drevesa in grmovnice iz obeh okolij. Sadila sta torej domače smreke, breze, lipe, javorje, kakor tudi eksotične oziroma sredozemske cedre, ciprese, primorski hrast, oleandre ...”

Kot piše Petra Kolenc (Izvestje, ZRC SAZU), je Ogorevec ob vikendih prihajal v mlado mesto in s seboj prinašal različne sadike, ki so sicer potem ob ulicah “pristajale” brez načrta. Hkrati sta z Boletom rastline dobivala na Rafutu ter v drevesnicah nekdanjih bližnjih gozdnih gospodarstev. Po pripovedi Golob-Klančičeve sta poleg tega pomembno vlogo imeli drevesnici Komunale Nova Gorica in Vrtnarije Lada.

Rezultat je, da bi “bila potrebna zajetna knjiga, če bi hoteli predstaviti vse drevesne vrste, ki rastejo v Novi Gorici,” so zapisali v turističnem društvu, ko so pred časom označili nekatere ob Erjavčevi ulici. Koliko natančno je vseh, naša sogovornica ne ve. In tudi odkriti, ali kateri primerek raste točno toliko časa, kot mesto, bi bilo težko. Golob - Klančičeva sicer verjame, da so med prvimi, če ne prva, bila posajena drevesa ob ruskih blokih, kjer še danes med drugim uspevajo “markantni krilati oreškarji, Pterocarya fraxinifolia.”

Če je zapis na portalu krajevne skupnosti točen, pa ni dvomov, katero je najstarejše drevo. Gre za tiso ob avtobusni postaji, ki naj bi tam širila veje vsaj že 300 let. In spet naj bi “prste vmes” imel Bole. Ker ko naj bi izvedel za starost te “meščanke”, naj bi vztrajal, da se ji načrtovana postaja umakne. In se ji tudi je, saj so jo zgradili nekoliko bolj proč. Morda gre le za mit. Ampak se zares lepo sliši.

AMBROŽ SARDOČ

---