• Potniki na vlaku v Novi Gorici leta 1958.
    Potniki na vlaku v Novi Gorici leta 1958.
    Foto: Gm/Pavšič-Zavadlav
  • Novogoriška avtobusna postaja v 60-ih letih.
    Novogoriška avtobusna postaja v 60-ih letih.
    Foto: Mirko Ličen - Prepih

V službo z bodečo žico in “družeti”

četrtek, 10. avgust 2017, 06:00

Ena sama avtobusna linija, policisti in vojaki, ki so na postaji tik ob meji budno pazili na potnike, in posebne dovolilnice za običajno hojo ob mejni črti. Takšna je bila resničnost prve službe Leonarde Šircelj, ki se je kmalu po začetku gradnje v mesto vozila iz Sela.

Petdeseta leta so se prevesila v drugo polovico, minilo je deset let od konca vojne. Po letih negotovosti in protestov za priključitev Trsta in Gorice je bila meja dokončno določena. In Nova Gorica, ki so jo uradno začeli graditi leta 1947, je začela rasti in se razvijati. Avgusta leta 1955 so podpisali Videmski sporazum, ki je v zgodovini Goriške dejansko začel novo zgodovinsko obdobje. Prebivalcem v Italiji in Sloveniji je namreč omogočil, da so lahko zakonito in brez večjih težav prečkali mejo.

Leonarda Šircelj, ki je takrat nosila še svoj dekliški priimek Bavčar, je v službo na Upravo za notranje zadeve prišla še mladoletna. “Potrebovali so dodatno pomoč. Po podpisu Videmskega sporazuma so namreč vsi hoteli prepustnice in dela s potrjevanjem dokumentov je bilo res veliko,” pojasnjuje Šircljeva, sicer dolgoletna stanovalka bloka s hišno številko 1 na Erjavčevi ulici.

Njena pisarna, mrzla in vlažna, s pečjo na drva, ki so jo morali kuriti sami, je bila v stavbi nasproti vile Bartolomei v Solkanu, kjer so danes zapori. Njena glavna naloga je bila potrjevanje italijanskih prepustnic: “Prinesli so nam jih, zavite v papir. Me smo nato te kartončke požigosale in jih pripravile za vrnitev v Italijo. Zavile smo jih v isti papir, le da smo ga obrnile na drugo stran. Ko je šef nekoč to videl, se je razjezil, češ da se bodo Italijani delali norca iz nas. Ampak drugega nismo imeli. Pisarniškega materiala preprosto ni bilo. Sorodnica mi je iz Italije prinesla tribarvne svinčnike znamke Bic in sem jih nosila s seboj v službo.” Prepustnice so si, toliko o železni zavesi, slovenski in italijanski uradniki izmenjevali na solkanskem mejnem prehodu. “Pakete so tja vozili s starim avtomobilom, za katerega se mi zdi, da so ga v vili Bartolomei pustili še Nemci,” se spominja Šircljeva.

V Novo Gorico je prihajala z vlakom: “Na trgu pred železniško postajo nas je čakal avtobus. Naložil je nas, uslužbence UNZ in občine, zaposlene v Meblu, Solkanski industriji apna, klavnici Živinoprometa. Na trgu so bili ves čas vojaki, oziroma 'družeti', kot smo jim rekli.” Avtobus je vozil po eni sami progi, v središču mesta pustil občinske uslužbence in pobral delavce Mebla in SIA, ki so živeli v blokih na Kidričevi, in peljal do Solkana. Ker so zaposleni v podjetjih delali do treh, uslužbenci pa so zaključevali uro prej, se je Leonarda s prijateljico iz Solkana na železniško postajo vračala peš. “Imela sem posebno dovoljenje za gibanje v obmejnem pasu. V cirilici seveda.” Zgodilo se ji je, da je zaradi nesrečnega naključja tik ob meji padla: “Z glavo sem bila v Italiji, z nogo pa v Jugoslaviji,” se nasmehne. Ker so jo vojaki in policisti poznali, se je vse končalo brez posledic. Ne glede na to, kako stroga je bila birokracija, sta jo človeški zdrava pamet in srčnost vedno premagali ...

VESNA HUMAR


Povej naprej: