“Zgradili bomo nekaj velikega ...”

Do priključitve septembra leta 1947 je bila ravnica na severovzhodu Gorice redko poseljena. Poleg železnice, opuščenega pokopališča in opekarne je bilo tam nekaj hiš in kmetij in polno polj in sadnega drevja.

Ker je del Goriške, ki je pripadel Jugoslaviji, ostal brez upravnega in političnega središča, je padla odločitev, da se v neposredni bližini Gorice zgradi novo mesto. Gradbeni odbor se je odločal med šempetrskim in solkanskim poljem, a je slednje prevladalo zaradi ugodne prometne lege na stičišču Soške in Vipavske doline, izbrana lokacija pa bi omogočila tudi kasnejšo združitev z Gorico, za katero mnogi niso imeli dvoma, da se bo zgodila. Eden od ključnih razlogov, da so izbrali solkansko polje, naj bi bil, da je tam zemlja manj rodovitna od šempetrske. A to drži le delno. Novo Gorico so res začeli graditi v južnem delu (območje ob Kornu, na Blanči, današnji Borov gozdiček), ki je bilo ilovnato in močvirnato. Med širitvijo pa je mesto “preraslo” rodovitna polja in kmetije, od katerih jih le nekaj kljubuje.

“Zgradili bomo nekaj velikega, lepega in ponosnega, kar bo sijalo preko meje,” je bil slogan ob gradnji. Nova Gorica ni velika, ni najlepše mesto na svetu, čez mejo pa sijejo večinoma luči kazinojev. Ima potencial, posebno v povezavi s starejšo sosedo. Dve Gorici - eno mesto je lahko vsaj približek sloganu: lepo in ponosno mesto, ki sije, le da brez meje. MM

---