Oljkar, degustator in po potrebi tudi dežurni v oljarni

Kakor se Višnjevik ponaša z nazivom rojstnega kraja briške rebule, bi se Gradno lahko postavljalo z oljčnim oljem. Tam je najstarejši briški oljčnik, tam je o priložnostih slovenskega oljkarstva sanjaril Bruno Podveršič in tam so bili prvi sodobni oljčniki v Goriških brdih.

Aleš Bučinel v briški torkli Foto: Toni Gomiscek
Aleš Bučinel v briški torkli Foto: Toni Gomiscek

Med posamezniki, ki so od samega začetka verjeli v oživitev briškega oljkarstva, je bil tudi Aleš Bučinel, ki je začel s petnajstimi drevesi, danes jih neguje dvesto in se pripravlja na širitev. V njegovem oljčniku prevladujeta leccino in istrska belica, nekaj je drobnice in črnice, zdaj se ogleduje po tistih hrvaških sortah, ki so se v slovenski Istri že dokazale za primerne za naše podnebne razmere.

Na Dobrovo prihaja vse več Furlanov

“V oljkarstvu ni tako kot v vinogradništvu, kjer velja režim priporočenih in dovoljenih sort, mi še vedno lahko sami izbiramo kultivarje, ki se nam zdijo najprimernejši za nek teritorij in za kakovost olja, h kateri stremimo,” razloži vodilo pri iskanju sort za nov oljčnik.

Del leccina polni posebej, del ga uporabi za mešanje z olji ostalih sort in prav temu blendu namenja kar največjo pozornost. Posebej je ponosen tudi na olje z limono, po katerem povprašujejo zlasti gostilničarji in gurmani, ki odkrivajo njegovo široko uporabnost pri dajanju pike na “i” številnim jedem, od surove ribe in škampovih repkov do jagod.

Aleš ima v teh dneh polne roke dela z oljkami, vendar ne svojimi, saj je član ekipe, ki skrbi za nemoteno delovanje briške oljarne. “Pričakovali smo, da bo dela v oljarni vsako leto več, saj večino oljk šele prihaja v polno rodnost, toda širi se tudi krog ljudi, ki se odločajo za uporabo naše oljarne. Predvsem narašča število italijanskih oljkarjev, ki se pogosto zapeljejo mimo dveh, treh ali celo več torkel in pridejo k nam,” s ponosom pripoveduje in istočasno budno nadzira delovanje zadnje centrifuge.

Strojna oprema, ki so jo pred dobrim desetletjem kupili od istrskega oljarja Patricija Ternava iz Krkavč in prvič pognali leta 2005, jim še vedno dobro služi. “Po uvodnih tečajih smo potrebovali še nekaj let izkušenj, da smo se izpopolnili v delu, ki je vse prej kot enostavno. Ni dovolj pritisniti na gumb in čakati prekrižanih rok, da priteče olje, toda prav zato lahko dosegamo boljšo kakovost,” je prepričan. Cene storitve že nekaj let niso spremenili in niha od 20 do 24 centov za kilogram, kar je odvisno od količine, ki jo posameznik pripelje v predelavo. “Predelujemo po najmanj 150 kg oljk naenkrat in načelno dobi vsakdo olje iz svojih oljk, le plodove tistih, ki jih imajo manj, združimo. Najhitreje gre skozi mlin in centrifugo belica, najpočasneje leccino. Lani smo zabeležili 1300 uporabnikov naše oljarne, letos pa že videvamo nove obraze. Pričakujem, da bomo predelali 170 ton oljk, ki so letos zelo zdrave, olje pa je izjemno kakovostno,” navrže Aleš nekaj podatkov.

Četverica oljarjev potegne tudi do jutra

Za nemoteno delovanje oljarne, nad katero bdi Vinska klet Goriška brda, skrbi ekipa štirih, ki v teh tednih nimajo pravice gledati na uro. “Začenjamo dopoldne in končujemo zjutraj, saj potegnemo tudi do treh ali štirih, če je potrebno. Smo pa uporabnike naših storitev navadili, da oljke pripeljejo sproti ko jih oberejo, tudi več večerov zapored, saj le olje iz sveže pobranih plodov dosega najvišjo kakovost,” pripoveduje. In on že ve, saj ima kljub kratkemu stažu v oljkarstvu že skoraj nepregledno število zlatih medalj s skoraj vseh ocenjevanj, ki se jih udeležuje. Ker je tudi sam ocenjevalec, nima težav z opisom posebnosti in prednosti briškega ekstra deviškega oljčnega olja.

Bučinel je kritičen do potvorb oljčnega olja

“Brda so na meji, kjer uspevajo oljke, zato se morajo drevesa bolj boriti za obstoj in olja so polnejša, bolj aromatična in pikantna. Pred petnajstimi leti smo morali potrošnike šele privajati na njihov okus, zdaj pa se je mnogim tako priljubil, da nimamo težav s prodajo,” pravi Aleš in dokaj kritično navrže, da nekateri nevestni posamezniki izkoriščajo nevednost kupcev: “Nekdaj nisem verjel oljarjem, da je možno z oljčnim oljem zaslužiti še več kot s kakim heroinom. Sleparji kupujejo poceni olja na mednarodnem trgu za približno dva evra za liter in ga prodajajo šestkrat dražje kot briško. Temu bi se lahko preprosto izognili, če bi že v stiskalnici dali pridelovalcem toliko nalepk za litrske ali pollitrske steklenica olja, kolikor ga je tu nateklo. Tudi inšpekcije bi lahko naredile red, pa jih ne zanima, potem pa moramo pošteni oljkarji poslušati pripombe, da kaj se gredo Brici, saj ni njihovo olje nič posebnega. Kdor je to rekel, je zagotovo dobil v roke lažno briško ekstra deviško oljčno olje.”

TONI GOMIŠČEK


Najbolj brano