Piškava sonaravna pridelava

Narava je letos spet preskušala oljkarje. Leto je doslej meteorološko odstopalo od povprečja po domala vseh kriterijih. Letina bo slabša; nekateri oljkarji so ob ves pridelek, a so tudi takšni, ki so bili dovolj pazljivi in so zaščitili svoje oljčnike, da se oljčna muha ni razvila, in o obiranju šele zares začenjajo razmišljati.

 Foto: Jaka Jerasa
Foto: Jaka Jerasa

Ko analitiki nizajo podatke o letošnji vegetacijski dobi oljk, domala v vsem odstopajo od srednjih vrednosti. Zima je bila toplejša in bolj mokra, cvetenje je bilo zgodnje, a oplodnja manjša, ker je bilo takrat precej hladno, poletje pa takšno, kot ga skoraj ne bi bilo: mokro in hladnejše od dolgoletnega povprečja. A tudi v takšnem vremenu bi oljke zrasle in dozorele, če ne bi bili pogoji zreli za oljčno muho, ki je letos močno utrdila sloves najnevarnejšega škodljivca slovenskih oljčnikov.

Oljkarstvo je takšne vrste dejavnost, da oljkarja terja zlasti dvakrat v letu: ob rezi, pomembni za pridelek v tekočem in prihodnjih letih, in ob obiranju, zamudnem opravilu, katerega pravočasnost pomembno vpliva na kakovost pridelka. Oljkarji zgodaj spomladi gnojijo, poleti tu in tam pomulčijo travo v nasadu, nekako v avgustu pa postanejo pozornejši na oljčno muho.

Letos je priletela rekordno zgodaj. Očitno se je v topli zimi veliko zalege obdržalo in prva generacija je v začetku julija presenetila tudi strokovnjake. Alarmirali so državo, da je dovolila izredno škropljenje po celotni krošnji, alarm pa veliko oljkarjev bodisi ni dosegel bodisi so ga preslišali. Muhe je bilo vedno več, prvi je sledila druga, pa tretja in slednjič celo četrta generacija.

Ponekod je ves pridelek popadal po tleh, ponekod ga je tako malo, da bo ostal na vejah, nekateri so z zelo zgodnjim obiranjem poskušali rešiti, kar se je rešiti dalo, kar nekaj pa je tudi takšnih, ki so ga obvarovali. Kot poročajo s terena, se je pridelek obdržal predvsem tam, kjer so oljkarji enotno ukrepali in tako onemogočili morebitna posamična žarišča.

V Sloveniji je oljčnikov približno 2000 hektarjev. To je že tolikšen obseg, da bi moralo biti oljkarstvo obravnavano kot resna kmetijska in gospodarska dejavnost. Zares pa je nekoliko drugače: za večino oljkarjev je to hobi, dopolnilna dejavnost, ki prinese tudi nekaj zaslužka, a od od njega niso odvisni. Zdi se, da v marsičem oljkarstvo tako obravnava tudi država. Državne podpore strokovnim in raziskovalnim dejavnostim v oljkarstvu so neprimerno nižje, kot nekaterim drugim, v marsičem primerljivim dejavnostim. Čebelarstvo ima specifično vlogo in trdno podporo, a seveda tudi svoje probleme. Hmeljarstvo ima močan raziskovalni inštitut, oljkarstvo pa je veliko bolj podhranjeno.

Morda, je slišati iz oljkarskih vrst, bi muho letos lahko obvladali, če bi jo bolje poznali in temeljiteje spremljali, prav tako posledice in vplive njenega zatiranja. Tako pa je v državnih spisih obveljalo prepričanje, da je zatiranje muhe zelo škodljivo, zato ga je potrebno čim bolj omejiti, karseda veliko oljkarjev pa preusmeriti v ekološko pridelavo. Usmeritev dobiva sence, saj na dovoljen način muhe letos ni bilo mogoče obvladati, izkazalo pa se je tudi, da z ekološkimi sredstvi še zdaleč ni obvladljiva na nekaterih lokacijah, predvsem tistih, ki gledajo k morju. Znašli smo se torej v paradoksu, da je bil iz zdravega načina pridelave pridelan piškav in pičel pridelek. In da bodo potrošniki morali posegati po oljčnih oljih, ki so bila pridelana v drugačnih razmerah, v državah, kjer so omejitve vnosa fitofarmacevtskih sredstev manjše, a očitno še vedno skladne s famoznimi evropskimi pravili.

Vprašanje torej je, kako zastaviti dejavnost, da bo pridelek mogoče načrtovati in obraniti, da bo ekonomsko upravičil pridelavo in bo obenem varen in zdrav. O profesionalizaciji pridelovalcev v slovenskih razmerah ni govora, gotovo pa je na poti do učinkovitejšega oljkarstva pomembno čim tesnejše, tvorno in dolgoročno sodelovanje vseh strokovnih in znanstvenih ustanov, pa tudi vseh drugih, ki tako ali drugače delujejo v oljkarstvu.

Za količinsko in kakovostno stabilen pridelek potrebuje slovensko oljkarstvo stabilne pogoje. Tako glede varstva rastlin kot glede namakanja nasadov. Sicer bomo vsako leto pisali o novih tegobah in ugotavljali, da se v oljčnem olju odseva letnik. Že prav, naj se, a dejavnost, ki ni pomembna le kmetijsko, temveč tudi kulturno, pridelek katere je vrh razumevanja zdravega življenja, ne more biti usodno odvisna od vsega, kar je onstran obeh meja očitno obvladljivo, pri nas pa so za to potrebne horuk akcije in naklonjenost ministra, da je (v predvolilnem času) dovolil poškropiti oljke proti muhi.

Skratka, če imamo oljkarstvo, ga moramo obvladovati in usmerjati. Tudi v letu muhe in tudi v letu suše, ki ga lahko kmalu pričakujemo.

SAŠO DRAVINEC


Najbolj brano