• Sredi septembra so v prostorih UP ZRS v Kopru za oljkarje 
pripravili delavnico o označevanju oljčnih olj
    Sredi septembra so v prostorih UP ZRS v Kopru za oljkarje pripravili delavnico o označevanju oljčnih olj
    Foto: Jaka Jeraša

Prava embalaža za dobro olje

četrtek, 16. oktober 2014, 19:00

Pridelka oljčnega olja je v Sloveniji vse več. V slabih letinah je pridelka sicer manj, a trend je naraščajoč, saj v rodnost prihajajo mladi oljčniki. Potencial slovenskega oljkarstva je pridelava za dobro polovico celotnih potreb slovenskega tržišča.

Slovenija s pridelavo oljčnega olja še zdaleč ni samozadostna; v dobri letini bi bilo pridelka za približno polovico domače porabe, ki je je za dva milijona litrov, torej liter oljčnega olja na prebivalca. Stroški pridelave oljčnega olja so zaradi načina kmetovanja, terasastih in majhnih parcel ter veliko ročnega dela znatno višji kot v najbolj oljkarskih državah Španiji in Italiji, posledično je tudi cena oljčnega olja precej višja. Velika večina slovenskih oljčnih olj sodi v višjo kategorijo, saj pri nas sploh ne poznamo drugačnih postopkov predelave oljk od mehanskih, denimo rafinacije oljčnih tropin.

Slovensko tržišče ni v celoti pripravljeno na oljčna olja višjega cenovnega razreda, zato jim ga morajo oljkarji ustrezno predstaviti in jih prepričati, del pridelka pa gre v izvoz. Redki oljkarji imajo organiziran izvoz in prodajno mrežo v tujini, več jih je, ki oljčno olje prodajo tujcem bodisi doma bodisi v kateri od slovenskih prodajaln.

Kljub temu, da je slovenska pridelava zelo razpršena, do zdaj še ni prav zares uspel noben od poskusov oblikovanja krovne ali zadružne blagovne znamke, da bi pod njenim okriljem združili večje količine oljčnega olja in z enotno znamko zagotovili temeljitejši tržni nastop.

Prva kolektivna blagovna znamka oljčnega olja pri nas je bila Oljkarska zadruga Oleum Nostrum, a je bila kratkega veka. Krovna blagovna znamka Društva oljkarjev slovenske Istre (Dosi) ni zaživela, v isti smeri se najbolj živahno trudijo v Oljkarski zadrugi slovenske Istre, ki s svojimi etiketami nastopajo tudi na trgovskih policah velikih slovenskih trgovskih mrež.

Zagate kolektivnih znamk

Ko je pridelek oljčnega olja presegel potencial prodaje zgolj na pragu domačij, so se oljkarji začeli odločati za oblikovanje lastnih blagovnih znamk. Po izkušnjah iz mednarodnega projekta Oleum Nostrum, kjer je sodeloval v marketinški komisiji, se je med prvimi za temeljito celostno podobo svojih oljčnih olj odločil oljkar Vanja Dujc, kar hitro so sledili še drugi ambicioznejši oljkarji. V začetku je bilo veliko etiket naredi-si-sam, okornih in v marsičem odstopajočih od načel dobrih praks grafičnega oblikovanja, slednjič so se nekateri povezali z oblikovalci in zgodbo o svojih oljčnih oljih ter njihovo vrhunsko kakovost dopolnili tudi s kakovostno podobo embalaže.

Nov pospešek je dalo večanje ozaveščenosti potrošnikov in gostincev, ki so v svojih lokalih začeli ponujati oljčna olja z blagovnimi znamkami in na mizah so se namesto zamaščenih bučk znašle prve stekleničke z oljčnimi olji. Pravilnik, po katerem smejo biti na mizah slovenskih gostinskih lokalov ekstra deviška oljčna olja iz Slovenije zgolj v označeni embalaži, v katero je onemogočeno dotakanje, je naredil še nekoliko več reda in zmanjšal število sleparskih gostincev, ki so v stekleničke z etiketami vrhunskih slovenskih oljkarjev nalivali cenena olja vprašljive kakovosti in izvora. Soroden predpis je v Italiji v veljavi že od leta 2006, velja tudi v Španiji in na Portugalskem, na ravni EU pa ga državam pridelovalkam ni uspelo uveljaviti zaradi nasprotovanja prehranskih lobijev iz severnih držav, ki so proti tovrstnemu poskusu zaščite pristnosti in porekla uspeli z ugovorom o domnevni prenormiranosti.

Novosti v označevanju

V EU in posledično seveda pri nas so izostrili pravila za označevanje oljčnih olj. Oprema embalaže tako ni zgolj oblikovalska zadeva, ampak morajo imeti steklenice oljčnega olja na etiketah točno določene podatke, določena je tudi najmanjša velikost črk obveznih podatkov. Ti pa niso poljudne razlage, temveč poenoteni podatki. Od letos je tako na vseh ekstra deviških oljčnih oljih obvezna navedba lota (serije), za olja z znamko Zaščitena označba porekla (ZOP) pa tudi leto pridelave. Za olja letnika 2016 je napovedana še ena novost, obvezna bo namreč označba hranilne vrednosti. Tudi neobvezni podatki na etiketi ne smejo biti poljudni, izrazje je natančno določeno. Tako smejo oljarji etikete opremiti s podatki o senzoričnih značilnostih oljčnega olja, kemijskih analizah, letini in prehranskih ter zdravstvenih trditvah. Za oljčno olje je po evropskih normativih dovoljeno uporabljati tri:

> Visoka vsebnost enkrat nenasičenih maščob.

> Nadomestitev nasičenih maščob z nenasičenimi maščobami v prehrani prispeva k vzdrževanju normalne ravni holesterola v krvi. Oleinska kislina je nenasičena maščoba.

> Polifenoli v oljčnem olju prispevajo k zaščiti lipidov v krvi pred oksidativnim stresom.

Celostne rešitve

Vrhunska kakovost potrebuje vrhunska oblačila, je krilatica, ki zelo velja tudi za oljčno olje. Za prepoznavnost je v dobršni meri potrebna ustrezna embalaža. Njena kakovost se tudi na slovenskem trgu oljčnega olja dviguje, vse več oljkarjev se odloča za celostne grafične rešitve in ob etiketah poskrbijo za reklamni material, spletno stran in še kaj.

SAŠO DRAVINEC


Povej naprej: