Primorska za namakanje nujno potrebuje zadrževalnike

Primorski kmetje že leta opozarjajo, da brez namakanja pridelava večine vrtnin in sadja ni mogoča. Sploh v slovenski Istri je suša velik in stalen problem. Vodo za namakanje potrebujejo tudi poljščine in na sušo sicer bolj odporne oljke in trte. In ker poleti ni dovolj vodnih virov iz vodotokov, so za ureditev sistema namakanja edina rešitev zadrževalniki. “Kot kaže pa država sploh nima vizije, kako urediti to področje,” ni prav nič optimistična Irena Vrhovnik, svetovalka specialistka za sadjarstvo in oljkarstvo pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Nova Gorica.

Osnutek načrta razvoja namakanja in rabe vode za namakanje v kmetijstvu do leta 2020, ki ga je poleti objavilo kmetijsko ministrstvo, je namreč izredno nenaklonjen Primorski, opozarja Irena Vrhovnik, koordinatorica regionalne delovne skupine za južno Primorsko, ene od osmih, ki skrbijo za pripravo in izvedbo projektov namakanja v regijah. “V predlaganem načrtu so predvideni le namakalni sistemi brez gradnje akumulacij. Za Primorsko je to nesprejemljivo,” je odločna Vrhovnikova. “V tem dokumentu še piše, da bodo imeli prednost projekti, ki imajo zagotovljen vodni vir. Na Primorskem pa je treba vodne vire za namakanje šele zagotoviti, saj so naši vodotoki poleti v večjem delu suhi. Edina rešitev so torej zadrževalniki. Njihova gradnja pa je velik strošek. Ocenjujemo, da bi samo na Primorskem po sedanjem skromnem petletnem načrtu za to potrebovali več kot 30 milijonov evrov. Država pa je za vse projekte za celotno Slovenijo namenila od osem do 12 milijonov evrov,” ne more razumeti Vrhovnikova.

Primorski kmetijski strokovnjaki za čelu z Vrhovnikovo in Rajkom Črvom, koordinatorjem regionalne delovne skupine za severno Primorsko, so na kmetijsko ministrstvo že poslali pripombe. Na odgovore še čakajo. “Žalostno je, da se država ne zaveda, kako veliko bogastvo je voda. Na Primorskem je imamo skozi vse leto dovolj, ni pa časovno dobro razporejena. Zato jo moramo zadržati. In zato nujno potrebujemo akumulacije, ki nam bodo v sušnih obdobjih zagotovile vodo za namakanje,” poudarja Vrhovnikova.

Primorska bi morala imeti prednost

Pri tako pogostih in hudih sušah je primorsko kmetijstvo brez urejenega namakanja obsojeno na propad. “Primorska se je včasih ponašala z največ pridelane zelenjave, zdaj pa komaj capljamo za ostalimi regijami. Toliko govorimo o pomenu samooskrbe ... Že 20 let so vsi kriteriji, vezani na kmetijsko politiko, tako naravnani, da primorskemu kmetu niso v pomoč. Zato tudi nazadujemo kot kmetijska regija. In če bo šlo tako naprej, bomo kmalu nerazvito območje. Ne razumem, zakaj ne more država za Primorsko sprejeti posebnega zakona, s katerim bi omogočili ureditev nujno potrebnih akumulacij. Pri urejanju problema namakanja bi morala Primorska zaradi suš vendar imeti prednost,” je prepričana Vrhovnikova.

A težava je tudi v tem, nadaljuje, da istrske občine žal za rešitev te problematike ne kažejo prav veliko posluha. “Kmetijsko ministrstvo je predlagalo, naj občine založijo denar za gradnjo akumulacij. Vložena sredstva bi nato po zaključku projekta dobili nazaj. V Krškem, denimo, so to naredili. V Istri pa nimajo očitno ne kadra ne interesa ne vizije, da bi sploh kaj naredili. Občina Piran, denimo, ima v prostorskih aktih že 20 let predvidene manjše akumulacije, a ostaja vse zgolj pri idejah.”

Kot poudarja Vrhovnikova, je obilje vode v Sloveniji lahko naša velika priložnost za razvoj kmetijstva in drugih panog. “Ali bomo dopustili, da nam to bogastvo odteče, namesto da bi ga zadržali?”

Tudi oljčniki potrebujejo vodo

Tudi sicer trpežna oljka potrebuje namakanje, zlasti od obdobja pred cvetenjem pa vse do zrelih plodov. Od maja do oktobra torej. “Slovensko oljkarstvo se sooča s problemi nedoseganja konstantnih pridelkov in kakovosti oljčnega olja, ki so posledica ekstremnih vremenskih razmer, med katerimi so najpogostejše suše. V takšnih razmerah se pridelovalci oljk velikokrat poslužujejo principa tako imenovanega kriznega namakanja - oljke začnejo zalivati šele ob pojavu suše,” pojasnjuje Milena Bučar Miklavčič z Inštituta za oljkarstvo Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem. Veliko bolje je, če oljčnim drevesom čez vso sezono zagotovimo zadostno količino vode.

Izsledki dveletnega poskusnega avtomatskega namakanja oljk, ki ga je inštitut v sodelovanju z biotehniško fakulteto med letoma 2009 in 2011 izvedel v nasadu istrske belice znanega istrskega oljkarja Angela Hlaja v Dekanih, so pokazali, da potrebuje oljka razmeroma malo vode: od 300 do 500 kubičnih metrov na hektar, torej dober kubični meter na posamezno drevo. Drevesa so - glede na izhlapevanje vlage iz zemlje - izpostavili štirim različnim režimom namakanja: nekaterih sploh niso namakali (ta so uporabili za kontrolo), za druga so predvideli optimalne količine vode, ostalim pa so po načelu deficitarnega namakanja zagotovili 30 oziroma 60 odstotkov manj vode. In prav to, da drevesa ne dobijo optimalne količine vode, se je izkazalo za najbolj učinkovito: drevesa so nenehno v rahlem stresu in se zato ustrezno odzovejo na vse vremenske razmere, od visokih temperatur do občutnega izhlapevanja, suše, močne burje, mraza ... Po dveh letih so prišli do zaključkov, da je za boljšo kondicijo dreves ter za kakovostnejši izplen letine najboljše, če oljki zagotovijo 30 odstotkov manj vode, kot bi bilo optimalno. Projekt poskusnega namakanja se nadaljuje, natančnejše smernice za namakanje pa bo inštitut pripravil do konca prihodnjega leta, napoveduje Miklavčičeva.

Načrt razvoja namakanja in rabe vode za namakanje v kmetijstvu do leta 2020 ter program ukrepov za izvedbo tega načrta naj bi bila pripravljena do konca letošnjega leta, a se to ne bo zgodilo, saj je potrebno izdelati okoljsko poročilo in celovito presojo vplivov na okolje, kar bo za približno pol leta podaljšalo rok za sprejem, pojasnjujejo na kmetijskem ministrstvu. Zavedajo se, “da je kmetijska pridelava močno odvisna od vremenskih razmer” in da večje samooskrbe s hrano ni možno doseči brez namakanja. A za to bi morale poskrbeti tudi občine, saj država po predpisih EU ne more nastopati kot investitor. “Na žalost pa ravno na Primorskem in v slovenski Istri v večini občin ni interesa za prevzem investitorstva za namakalne sisteme,” opozarjajo na ministrstvu. Strinjajo se, da so glede na reliefno razgibanost in vodni režim na Primorskem edina rešitev za zagotavljanje zadostnih količin vode za namakanje vodni zadrževalniki, katerih izgradnja je sorazmerno draga. “Ker z izgradnjo vodnih zadrževalnikov in zbiranjem vode za namakanje na tem območju lahko rešujemo tudi problem vodooskrbe ter zagotavljamo večjo poplavno in požarno varnost, je potrebno, da se v načrtovanje izgradnje in financiranje vodnih zadrževalnikov vključijo tudi drugi sektorji oziroma ministrstva.”

Oljka potrebuje več časa, da reagira na spremembe

Angelo Hlaj je zadovoljen, da so lani nadaljevali s projektom poskusnega namakanja v njegovem oljčniku, pri čemer so podvojili število dreves, vključenih v projekt. Sedaj jih je že 80. “Veste, pri oljki gre vse zelo počasi. Potrebno je upoštevati, da je oljka zelo dolgoživa rastlina. To ni solata, ki takoj pokaže, ali ji neka sprememba ustreza ali ne. Zato je prav, da se temu projektu nameni dovolj časa, saj bomo le tako lahko dobili prave smernice za namakanje. V tujini takšni projekti trajajo tudi do 15 ali 20 let,” opozarja Hlaj. “Raziskovalci spremljajo prirast, rodnost, cvetenje, fotosintezo, vakuum v drevesih, pretok vode skozi deblo in ostalo. Za nas, oljkarje, pa je najbolj pomembna informacija, kako, predvsem pa kdaj in koliko namakati v obdobju, ko je zadostna količina vode nujno potrebna za razvoj plodov,” je konkreten Hlaj. Pri tem izpostavlja tri obdobja: cvetenje, utrjevanje koščice in zorenje.

“Kot opažam, je najboljše, če dobi oljka v teh treh obdobjih zgolj 30 odstotkov vode, kolikor je je izhlapelo iz zemlje. Takrat ima dovolj prirastka za naslednje leto, pa tudi rezultati analiz olja v laboratoriju so zelo dobri. Če ponazorim s številkami: oljki, ki daje v neki povprečni letini od 20 do 25 kilogramov oljk , zadošča v tem 'občutljivem' obdobju kubik do kubik in pol vode, ki jo moramo seveda razdeliti po potrebi. Oljka torej potrebuje malo vode, a zagotoviti ji jo moramo ob pravem času,” pojasnjuje Angelo Hlaj.

PETRA VIDRIH

---