• Po prejemu stanovskega odličja, zlatega znaka, je Doroteja 
Dobrinja postala tudi osebnost Primorske meseca maja.
    Po prejemu stanovskega odličja, zlatega znaka, je Doroteja Dobrinja postala tudi osebnost Primorske meseca maja.
    Foto: Zdravko Primožič/Fpa

Delo, ki ga nosiš v srcu

sobota, 3. junij 2017, 06:03

Diplomirano medicinsko sestro Dorotejo Dobrinja mnogi malčki, otroci in starši poznajo in se z njo srečajo, ko se morajo zdraviti v izolski bolnišnici. Kljub funkciji glavne sestre pediatričnega oddelka dela podnevi in ponoči, ne glede na dan v tednu. Vedno je pripravljena pomagati, svetovati, ima široko strokovno znanje. Odlikujejo jo prijaznost, potrpežljivost, doslednost in zavezanost poklicu. Po prejemu stanovskega odličja, zlatega znaka, je postala tudi osebnost Primorske meseca maja.

Da je presenečena in vesela izbora, pravi Doroteja Dobrinja,ki si je z družino dom ustvarila na domačiji v Loparju.“To je priznanje poklicu in delu medicinske sestre, zato ga ne dojemam le osebno. Gre za priznanje napornemu, odgovornemu, a lepemu poklicu.”

Njena prva služba je bila pri novorojenčkih v še stari porodnišnici v Kopru, vmes je delala na transfuzijskem oddelku izolske bolnišnice, a se je znova vrnila na pediatrijo, med novorojenčke in otroške bolnike do 18. leta starosti.

Vsi majski kandidati

Kandidati za osebnost Primorske meseca maja so bili še predsednica goriškega društva ljubiteljev vrtnic Katja Kogej, vodja festivala Jazz Cerkno Simon Kenda, namiznoteniška igralka izolskega Arrigonija Jana Ludvik in nogometni sodnik Damir Skomina. Pogovoru z zmagovalko Dorotejo Dobrinja lahko prisluhnete tudi na Radiu Koper, danes ob 11. uri.

Izžrebali smo ...

Med tistimi, ki so glasovali za osebnost meseca maja, smo izžrebali tri dobitnice nagrad Primorskih novic. Prejmejo jih Nika Radoslav iz Kopra, Zmaga Antončič iz Sežane in Lola Zuljan iz Kozane.

“Gre za posebne vrste delo. Moraš ga imeti rad. Malčki ne znajo povedati, kaj jih muči, starši so zelo zaskrbljeni, prestrašeni, potrebni tolažbe, nasveta ... Pogosto so pod vplivom gore informacij, tudi napačnih. Treba jim je marsikaj potrpežljivo pojasniti. Otrokom in staršem ne smeš nikoli lagati. Če veš, da bo otroka ob zbodljaju z injekcijo bolelo, moraš to odkrito povedati. Le tako ti bo zaupal in bo sodeloval!”

V treh desetletjih dela je opravljala in še opravlja veliko pomembnih funkcij v izolski bolnišnici, na Univerzi na Primorskem in v stanovski Zbornici-zvezi medicinskih sester, babic in tehnikov. Za delo je letos, edina iz Primorske, prejela najvišje stanovsko odličje, zlati znak.

Ob podeljevanju odličij se vsakič odzove še druga stanovska organizacija, ki povezuje medicinske sestre in tehnike, a ne podeljuje odličij in se počuti zapostavljeno. Zakaj dve stanovski organizaciji? Dobrinja, aktivna v zbornici-zvezi, pravi: “Po meni znanih podatkih je večina medicinskih sester, babic in tehnikov iz izolske bolnišnice, Valdoltre, zdravstvenih in domov upokojencev, ... včlanjenih v našo organizacijo, ki ima več kot 15.000 članov. Kot vem, ta, druga organizacija, priznanj ne podeljuje ...”

Dobrinja je že nona malemu Alekseju, ki ga imata njen sin Patrik in snaha Ivana. Hči Veronika, v zvezi z “v.d.-zetom” Erikom, kot ga v šali imenuje, otrok še nima. Upa, da bosta z možem Dorjanom,specialistom za klasične načine zidanja, kmalu nona in nono tudi po tej plati. “Družine niso več razširjene, a naša še vedno je,” pravi in dodaja, da sta jima pri varstvu njunih otrok pomagali noni, pa tudi pranona. “Tako sva z možem laže premagovala službene obveznosti in moje turnuse, saj delamo medicinske sestre dopoldne, popoldne, ponoči, med vikendi, ob praznikih ... Domači to razumejo, kot tudi potrebo, da po nočnem dežurstvu potrebujem malce miru.”

Delo je spleteno iz lepih, a tudi zelo težkih trenutkov. Najbolj se je, tako kot vseh sodelavcev na oddelku, dotaknejo trenutki, ko zaradi težke bolezni ugasne mlado življenje. Pa tudi, ko se soočijo z otrokom, ki ima posebne potrebe. “Vse to presega strokovno ukrepanje, saj čustev, čustvene prizadetosti ne moreš izključiti. Smo povezan tim, veliko se pogovarjamo, strokovno analiziramo, a vsak tragičen primer se te dotakne in nato traja, da vse to razumsko ozavestiš,” priznava sogovornica in dodaja: “Najlepši pa je vsakič iskren nasmeh, stisk, radost v otroških očeh, ko mu pomagaš in ko ozdravljen zapusti oddelek.”

JASNA ARKO


Povej naprej:

Mnenja