Apel za Ivana Janka Bukoviča

petek, 10. marec 2017, 16:04

Prvo nedeljo v marcu, deževno in polno pomladnih obetov, je umrl moj sosed in prijatelj Janko Bukovič. Njegove visoke, od starosti rahlo ukrivljene postave ne bomo več videli, korakajoče po klancu navzdol z Gradišča v Vipavo, na poti po vsakodnevnih opravkih. Obisku menze, kjer bo vzel kosilo, pitju kave Pri Marjanci na trgu, pozdravu na to in ono stran, obisku trgovine ... Po kratkih opravkih.

Janko je živel sam, če to velja za človeško družbo, nikoli pač resnično sam. Obkrožen z živalmi, ki so se s starostjo postopoma vse bolj osipale, so bile one njegova resnična, neposredna realnost in večji del njegovega sveta, kamor me je občasno malce v zadregi povabil, ali mi segel naproti. Tako kot so bili njegov svet vinograd in vrt, letni časi njegovih pridelkov, košnja travnih zaplat in priprava velikih zalog ogreva. Pa kletarjenje in kuhanje žganja, arcnije za vsako bolezen. Še vedno ga vidim, kako sedi v travi, na rahli klančini pred svojim hlevom, ko z sigurnimi udarci - z redko videno umetelnostjo, klepa koso, da bo v rosi pokosil svoj vinograd. Kako s kosirjem odhaja k potoku po vrbove veje, v družbi mladega sivega mačka, ki ga je, edinega, priznaval za gospodarja.

Janko je številne, drobne in manj drobne udarce usode, ki so ga doleteli morda pogosteje kakor druge, sprejemal nenavadno zadržano, rekel bi celo razumevajoče, brez izkazane jeze ali srda, prej z žalostjo in drobnim nasmehom poznavalca sveta, človeškega in onega drugega, pomembnejšega. Z meni nepojmljivim mirom sprejemanja. Zato ga danes tako pogrešam, njega, ki je znal ta postfaktični svet že samo s svojim obstojem pravilno utiriti in umeriti.

Ko sem se konec meseca februarja po daljši odsotnosti vrnil, Janka ni bilo, ne pri hlevu in ne na vrtu. Hiša je kazala mrzla okna, vedno plahutajoči dimnik hladno podobo. Po nekaj dneh poizvedovanja sva ga šla s Patrizio, polno upanja, obiskat v šempetrsko bolnico. Kakšen prizor! Namesto Janka sva našla človeško bitje v neizmerni agoniji nepotrebnega predsmrtnega trpljenja, ki ga naše razčlovečene bolnišnice, ta bistveni del naše nehumane družbe, dosledno hranijo za starejše bolnike. V obupu sem še isti dan poslal vodstvu bolnišnice Apel za Ivana Bukoviča, ki je ostal brez odgovora. Tu ga navajam v celoti:

Spoštovana ga. direktor,

dovoljujem si vam, kot direktorici šempetrske bolnišnice, napisati tole pismo v prepričanju, da bo sprejeto dobrohotno, in da bo imelo želene učinke. Pišem v zvezi z mojim sosedom in prijateljem Ivanom Jankom Bukovičem (Gradišče pri Vipavi 48), ki je bil že pred nekaj časa sprejet v vašo bolnišnico in danes leži v 5. nadstropju (hodnik B, soba 2) vaše bolnice ter se v svoji visoki starosti bori za življenje, ki se mu počasi izteka. Ob mojem današnjem obisku pri njem mi je bilo rečeno, da še vedno nima postavljene diagnoze bolezni (kar me, povedano z veliko mero zadržanosti, čudi), in da je njegova zdravnica na dopustu. Vsega tega seveda ne morem in ne želim preverjati, res pa je, da sem svojega starega prijatelja našel v stanju hudega trpljenja zaradi močno oteženega dihanja in odsotnosti kakršne koli pomoči, ki bi mu to trpljenje olajšala. Osnovna človeška solidarnost je jasna, sočloveku je treba trpljenje olajšati, pa četudi, ali še posebej, ko gre za njegove zadnje ure življenja. To, kar sem ob svojem današnjem obisku doživel, je bilo zavrženo in pozabljeno človeško bitje, ki v popolnoma nepotrebnih mukah zapušča ta svet. Lahko računam na vas in vaš kolektiv, da mu bo trpljenje olajšano (ne dvomim namreč, da ste to sposobni storiti), in da bodo njegove zadnje ure (če njegovega življenja ne bi mogli rešiti) znosnejše in ne po nepotrebnem neznosne?! S spoštovanjem in lepimi pozdravi, dr. Bojan Djurić

Jankovo življenje je bilo njegovo, mi, njegovi sopotniki, smo ga doživljali različno, pač glede na naše čutenje in naše razumevanje. Toda njegova smrt, način njegove smrti, ni samo njegov, pripada nam vsem, slehernemu, ki se bo, nemočen, znašel v rokah ljudi, ki so ostali brez drobca empatije in brez osnovnega razumevanja človeške solidarnosti. Zato je, kljub Jankovemu verjetnemu nestrinjanju, treba protestirati, glasno zahtevati humano obravnavo starejših bolnikov, vedno in povsod, in ne molčati. Nikjer. Ker gre za nas.

BOJAN DJURIĆ,

Gradišče pri Vipavi


Povej naprej: