• Foto: Miha Koron

Dve plati poletnega Tolmina

četrtek, 10. avgust 2017, 14:31

Metala je konec, živel punk. Tako nekako se bo to dogajalo do konca avgusta. Vzdušje počitniško, obiskovalci na splošno prijazni, dobrovoljni, vsekakor bolj kot nekateri v organizacijskem teamu, ki si včasih domišljajo, da imajo še večje pristojnosti od tistih, ki jih dejansko imajo. In spet drugi, ki mislijo, da jih nimajo in da so tako majhni, lokalni, nepomembni v odnosu do glavnih organizatorjev.

Na splošno moram sicer organizacijo pohvaliti. Je pa nekaj pomembnih problemov, ki bi jih morali rešiti skupaj, vsi udeleženci za isto mizo: lokalna skupnost oziroma krajevna skupnost, ki mora malo bolj resno vzeti pripombe domačinov in jih odločno zastopati v odnosu do organizatorjev festivalov, in potem še, seveda, Občina Tolmin pa Posoški ustvarjalci in LTO ter ostali ponudniki na stojnicah in organizatorji festivala, varnostna služba ... Treba je zagotoviti primeren termin za domače festivale, še posebej za Sajeto, ki je sploh začetnik tovrstnega dogajanja na Sotočju. To, kar še moti, je pomanjkanje informacij glede logistike oziroma spreminjanje “pravil igre” čez noč, tik pred začetkom festivala oziroma že med njim. Denimo: možnost dostopa z avtomobilom na in s prizorišča za ponudnike na stojnicah, ki imajo lahko tudi veliko robe. Letos je bilo tako, da smo bili prisiljeni pustiti vse na prizorišču. Ne da bi organizatorji ali LTO za stvari poskrbeli (če so nas že potisnili pred zid) z nekim šotorom, kamor bi lahko tisti iz “Slovenske vasi” čez noč pospravili izdelke, ki bi jih varoval varnostnik, ki mora tako ali tako biti tam. To je bilo letos najbolj moteče za nas in zaradi tega je prišlo tudi do jeznih reakcij. Razumljivo. Upajmo, da bodo drugo leto to uredili.

Potem: napisi (hrana, pijača itd) morajo biti tudi v slovenščini! Halo, saj smo vendar v Sloveniji. Pa čeprav je le 20 odstotkov udeležencev festivala iz Slovenije! Kaj se to pravi? Nekateri, ki so tukaj za to, da ščitijo naše nacionalne, pokrajinske, občinske in druge interese, se obnašajo kot da so - ma saj ne bi rada uporabila kakšne slabšalne besede -, uslužni do kapitala in njegovih posedovalcev. Sodelovanje mora potekati v duhu enakovrednosti. Kaj tu ni jasno? In še nekaj moti: dostopa do Sotočja za domačine v času festivala ni, razen če kupijo zapestnico. Ne mislim na celoten prostor, ampak na obrežje rek Soče in Tolminke in na sprehajalne poti. Ko je bil festival samo en ali sta bila dva, to ni bilo moteče. Zdaj, ko sta cel julij in avgust festivalska, pa je to postalo moteče. Gospa iz Benečije, sicer ravnateljica ugledne ustanove, je samo nejeverno gledala, začudena, kako je to vendar mogoče, češ, domačini so pa ja na prvem mestu! Zakaj je to jasno njej, meni, še komu, jasno pesniku Simonu Gregorčiču, tistim, ki pa naj bi te naše interese zastopali, pa ni?

Drugače je bilo seveda lepo, ampak, saj pravim, lahko bi bilo še bolje. Če imamo denimo razstavljavci, prodajalci in drugi težave, za katere so organizatorji, občina in krajevna skupnost gluhi ali pa so strahopetni in si jih ne upajo izraziti (da ne bi naslednje leto izpadli iz igre), potem je slaba volja tu in se tudi odnosi poslabšajo. To pa verjetno ni cilj.

Pa še nekaj bi rada napisala. Naše kulturno društvo Nit je imelo letos stojnico za informiranje obiskovalcev festivala Metaldays (in potem še Overjam) o naši slovenski manjšini v Videnski pokrajini in o glasbenih ustvarjalcih iz Posočja, Benečije, Rezije ter delovanju društva. Razdelili smo veliko zgibank in prospektov, zemljevidov - tudi iz Benečije. Sodelovali smo z našimi institucijami in društvi v zamejstvu, na stojnici sva bila izmenično Nicola iz Benečije in jaz. Pa bi rada omenila nekaj zanimivega, morda pa tudi simptomatičnega. Prospektov, zgibank, informacij so bili v glavnem vsi veseli (večina obiskovalcev za slovensko manjšino v Italiji še ni slišala), nekatere seveda niso zanimale. Iritirale pa so samo tri oziroma štiri Italijane. Še nekaj razlogov več, da je informiranje o naši manjšini potrebno tudi na takšnih prireditvah, da se moramo truditi, da glas seže do množice ljudi, če se že v Italiji nekateri trudijo, da bi manjšini odvzeli glasnost.

Osredotočila sem se na stvari, ki so že dobre ali odlične, a jih je še mogoče in potrebno izboljšati. Prav je, da so so zaslužni pohvaljeni, primerno pa je, da slišijo tudi za težave, ki so še in se jih je treba dobronamerno in s spoštovanjem lotiti reševati.

MARJETA MANFREDA VAKAR, Tolmin


Povej naprej: