• Bolnišnica Izola
    Bolnišnica Izola
    Foto: Adriana Buzleta

Komunikacija v SBI: brez občutka za zasebnost

četrtek, 8. december 2016, 13:41

Zdravje je danes najpomembnejša vrednota za človeka. Brez zdravja ni dela, ni aktivnosti, ni življenja! Človek si pomaga na vse načine, da bi ostal čim dlje zdrav. Nekateri pa jemljejo zdravje kot nekaj samoumevnega in ko zbolijo, se jim poruši svet. Takrat vidijo v zdravniku edinega pravega rešitelja, tolažbo, zaupanje, pomoč ... Zdravnik postane pravi bog v belem.

Ko zbolijo starši, ki so že v letih, si nekako pripravljen. Veš, da je določena bolezen neizogibna, pripraviš se na skrbništvo in upaš, da ne bodo trpeli. Ko pa zboli oseba, ki je samo nekaj let mlajša ali starejša od tebe, takrat se počutiš ogrožen. Brat ali sestra, saj je vseeno, bistveno je, da je živel(a) zdravo do tistega dne - do nenadnih bolečin in slabosti. Oseba, ki je zdravju posvečala veliko pozornost, bila pazljiva, natančna, izbirčna, poučena ... se kar naenkrat znajde v vrtincu nejasnih okoliščin: sprejem na urgenci, počitek, obiski osebnega zdravnika, tablete, praški, odvajala, sirupi, dieta ... Nato preiskave pa spet preiskave pa ponovno preiskave. In potem najhuje, kar lahko doleti zdravega človeka - sprejem v bolnišnico. Oseba je postala pacient Splošne bolnišnice Izola (SBI). Čas je počasi tekel, sorodniki smo čakali na informacije. In tu se začne avantura, oziroma prava odisejada sorodnikov v SBI Izola!

Na vratih oddelka visi urnik obiskov, informacije kdaj in kako priti v stik z zdravnikom, celo telefonske številke. Človeku prijazna bolnišnica - ko bi bilo vsaj res. Oseba, ki je prvič sprejeta v bolnišnico in nenadoma zboli za nepojasnjeno boleznijo, je zmedena, ne ve, kako naj se obnaša, h komu naj se obrne. Prav tako sorodniki. Te pošiljajo od enih vrat k drugim, nizajo jim imena različnih zdravnikov, sorodniki jih iščejo, čakajo ... velikokrat zaman. Opisal bom le eno svojo izkušnjo iz te odisejade; na žalost jih je bilo več, vsem pa je skupna neprimerna komunikacija zdravnikov s sorodniki pacientov SBI. Torej: kot najstarejšega v družini me je pošteno skrbelo, kaj se dogaja s pacientko, zato sem na spletu pogledal, kdaj bi lahko govoril z zdravnikom, ki naj bi jo zdravil. Ko sem prispel v SBI Izola, sem na vratih preveril informacije in telefonsko številko - vse se je ujemalo. Čas obiskov: vrata se odprejo, počakam pri medicinskih sestrah. Nekaj časa čakam, nato mi pojasnijo, da je zdravnik odšel domov. Uradne ure pa so bile razpisane, obvestila o predhodnem odhodu zdravnika ni bilo. Razumem - poskusil bom drugič. Napovem svoj obisk, kot obvestilo - po predhodnem dogovoru, ura, spet čas, ko naj bi bil zdravnik na razpolago svojcem. Spet čakam, dolgo čakam na hodniku, vmes nehote slišim druge zdravnike, ki delijo svoja mnenja o stanju pacientov na oddelku. Slišim tudi to, česar laiki ne bi smeli. Ali ne obstaja posebna soba za kakšne pogovore? Je hodnik, poln sorodnikov na obisku, res primeren kraj? Čakam res dolgo. Končno nekdo pride, pa ne zdravnik; poslal je svojo praktikantko, predstavi se mi kot specializantka. Primera ne pozna natančno, pojasni mi, kaj je danes videla, katera zdravila je pacientka dobila, kakšno je njeno stanje. Imam kup vprašanj, rad bi odgovore, do teh pa le imam pravico, mar ne? Plačujem davke, delam, sem pošten državljan, nikoli nisem bil kaznovan ali obsojen ... Lahko prosim, izvem, kaj se dogaja z meni ljubo osebo? Rad bi govoril z njim, lepo prosim. ni ga, bil je utrujen, šel je domov, to je odgovor. Kako? Ne razumem, najavil sem se, prišel sem ob uri, ko naj bi bilo mogoče govoriti z zdravnikom, razumem, da je zaseden, ampak ga ne čakam prvič, marveč že tretjič! Ona ni kriva, strmi v tla, obmolkne, ve, da to ni pošteno, ve, da zdravnik ni ravnal prav. Sprijaznim se, pridem jutri, vem, da zdravnik dela od 7. do 16. ure, čakal ga bom ves dan, samo da govorim z njim. Nov dan, novo upanje, pred vrati oddelka sem dobro uro preden začnejo obiski, opazujem ljudi, čakam, potrpežljivo čakam. Prijazna medicinska sestra mi pove, da so zdravniku sporočili, da ga vneto iščem. Zahvalim se ji, res so zlata vredne naše medicinske sestre. Čakam, spet čakam v nedogled. Nekateri zdravniki se že pogovarjajo s sorodniki, tam na hodniku, na glas pred vsemi sporočajo vse novice, tudi slabe in hude. Ženska joče, mlada punca se trese, starejši gospod zahlipa .... A res ne obstaja soba, kjer bi se lahko v miru in predvsem v zasebnosti sorodnik pacienta pogovoril z zdravnikom? Je to res treba početi sredi hodnika?

Zagledam ga, končno! Zdravnik je pred mano, dobil sem ga. Vesel. Potem pa sledi presenečenje: doktor se na hitro predstavi, na glas, da ne bi slučajno pozabil, s kom sem imel čast govoriti. Odrezavo mi pove, da se moram najaviti na pogovor, da je zaseden, da ima cel kup pacientov. Ne gleda me v obraz, pogleduje drugam, pove mi, da je pacientka slabo, da še raziskujejo, kaj je narobe, da naj se pripravim na dolgo okrevanje ali pa tudi na najslabše. Rad bi nekaj vprašal, imam samo nekaj vprašanj, a ne pridem do besede. Osorno me prekine, ker mora na konzilij, na sestanek. Kako? Saj so uradne ure, najavil sem se, vedel je, da pridem, zakaj spet gre? Čakal sem ga, večkrat! Ni pošteno, ni!

Pozdravi in odide, jaz pa sredi hodnika z velikim cmokom v grlu. Kaj naj povem staršem doma? Kaj naj jim rečem, da je zdravnik zaseden, da mi ni povedal nič oprijemljivega, jasnega, zadovoljivega? Da mi je namenil morda pet minut sredi hodnika bolnišnice, pred številnimi ljudmi, ki so slišali ime in priimek pacientke ter njene težave? Kaj sem storil narobe? Čakal sem, da sem prišel ob pravem času, tako kot velevajo informacije na spletu, tako kot je napisano na obvestilu, ki visi na vratih oddelka, najavil sem se sestram ... In vse to ne enkrat, ampak večkrat!

Dragi, predragi zdravniki SBI Izola: vedno sem vas podpiral, ko ste stavkali, vedno občudoval vaše poslanstvo, zdaj pa sem spregledal. Pri komunikaciji s sorodniki o stanju pacienta in dosegljivosti v času uradnih ur oziroma obiskov pogrnete na celi črti.

Nimam pravice soditi o vašem delu, niti ne drznem si, presojam pa lahko o vašem obnašanju, vaši komunikaciji z nami. In ta je porazna. Predlagam, da si izborite dodatek za plačilo tečaja komunikacije s sorodniki pacientov. Tečaj pa naj ne bo v času, ki je namenjen obiskom, ko naj bili dosegljivi, prav tako naj ne poteka sredi hodnika bolnišnice. Hvaležni vam bomo. Pa nisem edini, verjemite! Ni malo takih, ki smo zelo razočarani nad vašo neprisotnostjo in načinom komunikacije.

Hkrati moram pripisati, da obstajajo svetle izjeme izjemno prijaznih zdravnikov, ki so ob uradnih urah vedno dosegljivi in znajo poiskati primerne besede za dialog tako s pacienti kot s sorodniki. A žal jih je zelo malo, a vendar so in ni prav, da vse zdravnike oštejemo, saj si nekateri tega res ne zaslužijo. Žal pa moja družina ni imela sreče, da bi naletela na takšnega zdravnika.

MIROSLAV JOGAN, Izola


Povej naprej: