V gozd kot gobarji, ne kot plenilci
Sam sem navdušen nad brkinsko naravo in tja rad zahajam. Sem tudi nabiralec gob. Za gobarjenje me je navdušil sedaj že pokojni sosed, obenem pa tudi podučil, kako se gobe nabirajo, katere so užitne, katere so strupene, katere so pogojno užitne. Ravno tako mi je zabičal, da naj dnevno ne naberem več kot dva kilograma gob. Poudaril je: če sem pravi gobar, moram biti vesel tega predpisa, saj grem zato lahko nabirat gobe tudi nekaj dni zapored in uživam v prelepi naravi. Brez pravega koša in gobarskega noža me ni pustil v gozd.
Njegovih navodil se držim že več kot 40 let.
S sosedom, učiteljem gobarjenja, sva obiskala kar nekaj območij v Brkinih. Spominjam se, da je bilo nekaj let toliko gob, da smo morali paziti, da jih ne pohodimo. Še najlepše so bile rdeče mušnice, turki, lisičke, golobice vseh vrst in seveda jurčki. Naleteli smo tudi na izredno redke gobe in si jih le ogledovali. Takrat, pred 40 leti, smo naleteli kvečjemu na kakšnega domačina, ki pa je iskal le jurčke.
Že po nekaj letih, morda celo desetih, pa je začelo pogosto obiskovati brkinske gozdove vse več gobarjev, tako domačih kot iz sosednje Italije. Kar nekajkrat smo naleteli na skupino šestih, sedmih ali osmih Italijanov, ki so v strelcih prečesavali gozdove in pobirali prav vse gobe, na katere so naleteli.
Večkrat smo po odhodu iz gozda naleteli na gručo ljudi, ki so iz košev in plastičnih vreč metali nabrane gobe na kup, kjer jih je eden (verjetno se je le ta spoznal na gobe) sortiral, izbiral le jurčke in lisičke, pa še kako golobico. Vse ostale gobe so ostale na kupu.
Nekajkrat sem take ljudi opozoril, da ne delajo prav in naj nabirajo samo gobe, ki jih poznajo, vendar sem doživel le posmeh ali pa celo grožnje: naj se brigam zase, njih pa naj pustim pri miru.
V nekaj zadnjih letih grem le dva- do trikrat na leto nabirat gobe predvsem zaradi sprehoda v naravi in svežega gozdnega zraka, ki te po daljšem sprehodu poživi.
Na žalost sem v septembru doživel veliko razočaranje. S prijateljem sva parkirala avtomobil ob cesti nedaleč od vasi Javorje. Po krajšem sprehodu po bližnjem gozdu sva ugotovila, da so naju verjetno prehiteli, verjetno gobarji kot sem jih prej opisal, saj nisva naletela na niti eno gobo. Na povratku proti avtomobilu sva srečala dva domačina, ki sta se na traktorju peljala proti gozdu. Ko sva prispela do avtomobila, sva ugotovila, da imava desno prednje kolo prazno. Kmalu sva ugotovila, da je nekdo z nožem prerezal gumo. Pošteno sva se namučila, da sva, že v letih, kolo zamenjala. Niti nisva bila jezna, temveč žalostna, ker sva mogoče ena redkih, ki nabirava gobe strokovno in se drživa predpisov, doživela tako “prijazen” pozdrav domačinov.
Kmalu za tem sem bral in izvedel za “upor” vaščanov Artviž. Popolnoma jih razumem, saj se na žalost večina obiskovalcev Brkinov ne more imenovati gobarji, temveč plenilci tako gob kot kostanjev. Območje Brkinov s prelepo naravo je še posebej privlačno, zato bi bilo nujno potrebno, da država poskrbi za poostren inšpekcijski nadzor nad: nepravilnim parkiranjem, prekomernim nabiranjem gob in preostalih gozdnih sadežev, nepravilnim nabiranjem gob (s plastičnimi vrečkami, neočiščenimi gobami), uničevanjem gob in drugih gozdnih sadežev in podrastja, onesnaževanjem narave in vznemirjanjem ali razgrajanjem v naravi.
Mogoče pa bi problem lahko rešile dovolilnice, vendar samo, če bo izveden tudi nadzor nabiralcev, za kar je ponovno potrebno večje število inšpektorjev.
ZLATAN ČOK, Koper