“Tu je Kraigher, fin dečko, ki piše krasno prozo”

V Postojni v bolj skritem predelu za občinsko hišo stoji kulturni hram. A bržkone med prebivalci le malokdo ve za nekdanjega someščana, znanega slovenskega pisatelja Alojza Kraigherja (1877-1959), čigar delovna soba z dragoceno knjižno vsebino in drobnimi osebnimi predmeti je na ogled v drugem nadstropju kulturnega doma. Pred trinajstimi leti, 8. februarja 2001, so jo slovesno odprli za javnost.

Odpri galerijo

Alojz Kraigher se je rodil v trgovski družini v Postojni, kjer je preživel svoje otroštvo in obiskoval osnovno šolo. Po gimnazijskih letih v Novem mestu in Ljubljani je diplomiral na Medicinski fakulteti na Dunaju. Po prvi svetovni vojni, v kateri je služil kot zdravnik za vojne ujetnike, je dal pobudo za ustanovitev samostojne medicinske fakultete v Ljubljani, zaradi česar velja za očeta te fakultete.

Pozneje je v Münchnu končal še zobozdravniško specializacijo in prakso opravljal v Gorici, Ajdovščini, Vipavi, Tolminu in Mostu na Soči. Leta 1929 se je pred fašisti umaknil v Ljubljano. Njegova svobodomiselnost in skrb za usodo naroda, katerega prihodnost in zgodovinski razvoj je videl v naukih marksizma in leninizma, pa sta ga pripeljali med sodelavce partizanskega zdravstva in v kulturni plenum Osvobodilne fronte. Po kapitulaciji Italije ga je v okolici Škofljice zajela vaška straža ali bela garda, ga odpeljala v zapor, od tam pa v koncentracijsko taborišče Dachau.

Po vrnitvi junija 1945 je bil zaradi svojih zaslug razglašen za častnega profesorja medicinske fakultete, jeseni istega leta pa je postal bibliotekar na fakulteti in urednik Zdravstvenega vestnika.

Revolucionarni intelektualec

Za svoje književno ustvarjanje, v katerem izstopata drami Školjka in Na fronti sestre Žive ter romana Kontrolor Škrobar in Mlada ljubezen, je bil leta 1958 nagrajen s Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Literarni zgodovinar Dušan Pirjevec je po njegovi smrti leto dni pozneje spomnil na besede Dragotina Ketteja, ki je svojega sošolca Kraigherja ocenil za osebo z naprednjaškim duhom. “Tu je Kraigher, fin dečko, ki piše krasno prozo. Vesel ga bodeš, ko ga poznaš, kakor sem ga vesel jaz ... In v njem ni niti malo filistra - bodeš videl,” pa je o postojnskem pisatelju v pismu Ivanu Cankarju poročal Oton Župančič.

Po Pirjevčevi oceni prav ti dve izjavi Ketteja in Župančiča pripovedujeta o tem, kako je Kraigher stopil v krog slovenske moderne, kjer je najtesneje prijateljstvo stkal s Cankarjem. “Morda večine teh mož ne odlikujeta zunanji blesk in visokomernost, med njimi so bili skromni in tihi delavci, in včasih se zazdi, da je čas nekako zabrisal spomin nanje. Vendar pa so spričo svoje doslednosti in poštenosti in zaradi tega, ker se je v njih revolucionarna misel organično družila z visoko kulturno kvaliteto, pomenili v tedanjem kulturnem življenju živo vest in hkrati uveljavili mnogo vrednot, brez katerih bi bilo naše današnje kulturno dogajanje marsičem okrnjeno. V tem krogu je živel tudi Alojz Kraigher. Bil je med njegovimi najbolj revolucionarnimi predstavniki,” je v osmrtnici zapisal Pirjevec.

Podarjena kulturna dediščina

Ob stoti obletnici pisateljevega rojstva so v prostorih takratne Kraške muzejske zbirke v Postojni odprli prvo spominsko razstavo, za katero so gradivo prispevali člani njegove družine. Zgodovinarka Alenka Čuk iz Notranjskega muzeja je v muzejsko publikacijo zapisala, da so si po tej odmevni razstavi z imenitnimi Kraigherjevimi rokopisi - od njegove prve objave v revijah in prve knjižne izdaje - prizadevali, da bi vse zbrano gradivo o slovitem rojaku kot stalna zbirka ostalo v Postojni, v njegovi rojstni hiši na Tržaški cesti 15 (kjer je danes prodajalna modnih oblačil) ali kje drugje.

Kraigherjeva žena Angela in hčerka Anča sta privolili, da njegovo delovno sobo namenita Notranjskemu muzeju. Tedanja kulturna skupnost in ministrstvo za kulturo sta po besedah Čukove prispevala denar za odkup pohištvene opreme, vendar zaradi težav z ureditvijo ustreznega prostora pisateljeva dediščina več kot desetletje ni bila predstavljena obiskovalcem muzeja. “Leta 1993 je dr. Anča Kraigher z željo, da se dokončno uredi lastništvo in prevzem popolne Kraigherjeve zbirke, za simbolično vsoto ponudila v odkup še celotno pisateljevo knjižnico z več kot 2000 knjižnimi enotami, njegova pisma, pomembne pisne dokumente, fotografije in osebne predmete pa je muzeju podarila,” pojasni Čukova.

Škoda, da je zapustil rodno Postojno

Čukova nadaljuje, da so bila leta 2001 z odprtjem Kraigherjeve ustvarjalne izbe, postavljene po zasnovi njegove sobe na Beethovnovi ulici v Ljubljani, sklenjena skoraj četrtstoletna prizadevanja muzejskih delavcev in pisateljevih dedičev, predvsem hčerke Anče, da se zapuščina preseli v njegovo rojstno Postojno. Tam je zdaj ohranjenih tudi nekaj tehničnih pripomočkov, pisarniški inventar ter čakalniška garnitura iz njegove zobozdravstvene ordinacije.

“Med najzanimivejšimi in kronološko najstarejšimi je album fotografij, katerega so staršem Alojzu in Josipini, rojeni Lavrenčič, ob srebrni poroki junija 1901 poklonili hvaležni otroci: mladi Lojz Kraigher ter njegovih osem bratov in sester. Zanimiva je tudi knjižica, v katero je Lojzetova mama beležila pomembnejše dogodke njegove družine in s pomočjo katere se lahko povrnemo v leto 1877,” pravi postojnska zgodovinarka. Poleg tega je na panojih predstavljeno njegovo življenje, v steklenih vitrinah pa znamenita rokopisa knjigKontrolor Škrobar in Školjka, ki ju je avtor poklonil nekdanjemu ravnatelju Notranjskega muzeja Leu Vilharju.

“Prav zaradi vključevanja sodobne tematike, spretnosti in odkritosti v opisovanju, ki je tako značilna za njegova literarna dela, je škoda, da je že kot otrok zapustil Postojno. Tako nam v svojem literarnem opusu, z izjemo novele Peter Drozeg, ki je njegovo najbolj postojnsko delo, ni zapustil nobenega postojnskega lika ali morda opisa kraja, njegovih ljudi in dogodkov, ki bi lahko postali dokument tistega časa in nam predstavili podobo Postojne na začetku 20. stoletja,” obžaluje Čukova. Pa vendar nam ogled spominske sobe daje posebno doživetje o času in okolju, v katerem je Kraigher pustil dragocen pečat.

Morali bi mu biti hvaležni

A dandanes se zdi, kot da med svojimi domačimi ljudmi Kraigher ne bi bil cenjen in spoštovan. Čeprav je oče medicinske fakultete in njen častni profesor, ugleden zdravnik in zobozdravnik, intelektualec in izjemen literat, bi bržkone lahko na prste ene roke prešteli obiskovalce njegove delovne sobe - tega bisera postojnske preteklosti. Nemara bi se marsikdo ustavil v tej sobi z razgledom na cesto, od koder se občasno razlega živžav. Če bi le kdo izmed pristojnih namenil tudi kanček pozornosti izbi, v kateri je svoje literarne misli tkal Kraigher. Rojak, ki bi si v domačem kraju zaslužil vsaj še doprsni kip, ostaja pozabljen.

Ali bo v zavest ljudi po vseh teh letih vendarle prodrl žarek in osvetlil to znanstveno in kulturno bogastvo? Morda zato niso odveč besede literarnega zgodovinarja Pirjevca, da za Kraigherjem ne ostaja samo spomin na Cankarjevega prijatelja, ampak tudi spomin na pisatelja, ki je posegel v našo literaturo, in spomin na lik naprednega, revolucionarnega slovenskega intelektualca, kateremu bi morali biti za marsikaj hvaležni, in od katerega bi želeli marsikaj oživiti in ohraniti.

LORI FERKO

---