Naravno je lepo

Za Slovenijo je vinogradništvo panoga brez alternative. Misel je na novogoriškem posvetu izrekla državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu Tanja Strniša, v duhu referatov in razprav pa bi jo lahko nadaljevali z ugotovitvijo, da so alternative znotraj samega vinogradništva in vinarstva. Odločitev za ekološki pristop je ena izmed njih.

Nabito polna dvorana kongresnega centra v hotelu Perla v Novi Gorici je dokazovala, da izbrana tema zanima številne vinarje in posameznike, ki poklicno ali ljubiteljsko spremljajo njihovo delo. Branimir Radikon, direktor Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica, je v pozdravnem nagovoru dejal, da ekološko pridelana vina niso draga, so pa drugačna. Zakaj do tega pride, sta poskušali pojasniti zavodovi specialistki Mojca Mavrič Štrukelj, ki se je osredotočila na delo v vinogradu, in Tamara Rusjan, ki je postavila v ospredje kletarske postopke.

Slovenija je pod evropskim povprečjem

Slovenci, ki se radi vidimo v ospredju “pozitivnih” statistik, se z deležem ekološko certificiranih vinogradov (za zdaj) ne moremo pohvaliti. Površine sicer naraščajo z eksponentno krivuljo, torej iz leta v leto hitreje, toda še vedno smo s 3,4 odstotka ekoloških vinogradov daleč pod evropskim povprečjem, ki ga vinarske velesile (Italija, Španija, Francija) dvigajo na okroglih devet odstotkov. Primorci smo s 5,8 odstotka izenačeni s Čehi, skromnejši od nas pa so med državami, s katerimi se radi primerjamo, zgolj Madžari. Za ekološke certifikate se, tudi zaradi s tem povezanih stroškov, raje odločajo večje kot pa manjše kmetije, zato je prav mogoče, da imamo več eko vinogradov, kot pa kaže trenutna statistika.

“Do resničnih naravnih oziroma ekoloških vin pridemo samo po poti razumevanja življenja in s tem povezanih naravnih procesov. Naravno pomeni, da je nekaj ustvarjeno v skladu z zakoni narave, kar pomeni uglašenost in harmonijo vsega z vsem.” Valter Mlečnik, vinar

Ekološko vinogradništvo sloni na nekaterih prepovedih in številnih zapovedih. Podlaga zanj je trajnostno kmetovanje, kar poskušajo doseči z uporabo sredstev in pripomočkov, naklonjenih življenju in s posebno skrbjo za živo in neživo naravo. Vinograd ni več proizvodna enota, iz katere je potrebno s čim manj truda iztisniti čim več v čim krajšem času, ampak postane partner, ki mu je potrebno zagotoviti čim boljše pogoje za dolgo in zdravo življenje.

Delo v vinogradu

Ne gre zgolj za prepoved uporabe herbicidov, hitro topnih mineralnih in dušikovih gnojil ter sintetičnih zaščitnih sredstev, temveč tudi za izboljšanje sestave tal po naravni poti (zatravljenje, mulčenje, uporaba zrelega hlevskega gnoja), umirjanje rasti trte s primerno obliko vzgoje, redčenjem grozdja in drugimi zelenimi deli, pa tudi za izbor primernih leg in trsnega materiala. Domorodne sorte so se, vsaj po dosedanjih izkušnjah, izkazale za odpornejše od pripeljanih, zato naj bi ekološki vinogradnik raje stavil na vitovsko, rebulo, zelen ali refošk kot na chardonnay in merlot. Skratka, cela vrsta razlogov je, zaradi katerih je ekološko kmetovanje, vključno z vinogradništvom, dražje od konvencionalnega, pa tudi izpostavljenost vremenski muhavosti je večja.

Ekološko kmetijstvo v Sloveniji

Načrtno ekološko kmetovanje se je v Sloveniji začelo konec 80. let prejšnjega stoletja. Že takoj po osamosvojitvi je pristojno ministrstvo objavilo priporočila za ekološko kmetovanje, leta 1999 pa je bila ustanovljena Zveza ekoloških kmetov. Približno takrat je začela tudi nastajati zakonodaja, ki ureja ekološko kmetovanje. Po podatkih ministrstva za kmetijstvo je bilo leta 2015 v ekološko kontrolo vključenih 3417 kmetij z 42.188 hektarji površin, kar je nekaj manj kot devet odstotkov vseh obdelovalnih površin. Daleč največ je bilo travinja, vinogradov z ekološkim certifikatom pa je bilo približno 500 hektarjev, po uradnih podatkih 3,4 odstotka vseh registriranih vinogradov.

Ekološki vinogradi oziroma grozdje iz njih pa so predpogoj za pridelavo vina, ki se ponaša z oznako ekološko. V Sloveniji je lani 25 kleti dalo na tržišče 290.000 steklenic takega vina, od teh več kot osem desetin Primorci. Kletarski postopki se v ekološki kleti ne razlikujejo bistveno od tradicionalnih, le da velja nekaj omejitev pri uporabi tehnik, ki bi spremenile sestavo vina, in da je v eko vinih manj žvepla. Korak naprej so biodinamična vina, katerih osrednji značaj je Rusjanova strnila v misel, da je življenje v zemlji preneseno na grozdje, iz grozdja v mošt, iz katerega v kleti dozori tradicionalno vino. Enačaje, da je ekološko vino naravno, ekološko in (tudi) oranžno, pa je postavila pod velik vprašaj, ki se nanaša tudi na ohlapnost veljavne zakonodaje in iskanja številnih vinogradnikov, ki se ne pustijo tlačiti v predalčke ampak ostajajo zvesti stremljenju po čim bolj zdravem grozdju in vinu, četudi brez vseh oznak, ki naj odraža tako teritorij kot njih same.

Mlečnikova zgodba

Svoje izkušnje vinogradnika in vinarja, zavezanega zemlji in trti, je v obliki strnjene življenjske izpovedi podal Valter Mlečnik, legendarni samohodec iz Bukovice. Izpostavil je, da ima danes vinogradnik na voljo veliko informacij, toda malo tistega znanja, ki se je pretakalo iz roda v rod, potem pa že skoraj povsem izgubilo. Pa naj gre za rez vinske trte ali sposobnost opazovanja narave in prilagajanje naših stremljenj naravnim zakonom. Če naravo spoštujemo, če znamo z njo sobivati, če priznamo nespremenljivost določenih naravnih zakonov, če si vzamemo čas za razmislek, bomo prej prišli do rezultata kot z naglico in ihtavim podrejanjem sveta okoli sebe našim predstavam. “Gre za proces osebnega dozorevanja, ki ni prenosljiv s človeka na človeka. Vsakdo se po tej poti odpravi sam, toda ko pride do nekega spoznanja, se ga je dolžan držati,” je kot iz rokava stresal modrosti iz življenja vinogradnika. Dotaknil se je terroirja, rastišča, lastnih opažanj pri začetkih dela v novem vinogradu in izbiri primernih sort, gostote sajenja trsov in reza šparonov, izkušenj z gnojenjem mladih in starih vinogradov, zatravljanjem in mulčenjem, obremenitvijo trt, temperatur grozdja ob trgatvi in mošta med vrenjem, avtohtonih kvasovk in spontanega vrenja, maceracij in fermentacij, finih droži in lesenih sodov, pretakanj in stekleničenj, luninih men in samega smisla dela v vinogradu in kleti. “Do resničnih naravnih oziroma ekoloških vin pridemo samo po poti razumevanja življenja in s tem povezanih naravnih procesov. Naravno pomeni, da je nekaj ustvarjeno v skladu z zakoni narave, kar pomeni uglašenost in harmonijo vsega z vsem,” je zaključil in s kozarcem zvrsti Ana letnika 2011, ponujenem v degustacijo in dal razumeti, kako si sam predstavlja vlogo človeka, ki naj naravi zgolj pomaga, da njena enkratna stvaritev dozori in izpolni svoje poslanstvo.

Vlaganje v vinograde je smiselno

V nadaljevanju je enolog Vinakoper Boštjan Zidar predstavil sorte, izbrane za letošnjo vodeno pokušino in kasnejšo primerjavo med prosto degustacijo. Od belih so se organizatorji tokrat odločili za bolj aromatični sorti sauvignon in rumeni muškat, za prehod na refošk, ki je vključeval tudi kraško izvedbo, torej teran, pa vrinili še cipro oziroma rdeči muškat. Ob primerjanju domačega pridelka iz štirih primorskih vinorodnih okolišev se je marsikdo spomnil še ene od misli državne sekretarke Strniše, da postaja Slovenija izjemna gastronomska destinacija, in da nas je konkurenca na domačem trgu, spodbujena z uvozom, zgolj še dodatno prepričala v kakovost vin, ki jih ponujajo naše kleti. In glede na obstoječo zakonodajo je tudi smiselno, da vinarji še naprej vlagajo v vinograde, da se nam ne bi pripetilo kot zamejskim rojakom, katerih pozdrave je prinesel predsednik Kmečke zveze Erik Masten, ki nemočno čakajo na dovoljenje za nove nasade. Mimogrede: v Furlaniji Julijski krajini so vinogradniki oddali prošnje za 9000 hektarjev novih nasadov, letno pa jim država dovoli povečanje za zgolj 250 hektarjev. Zato ne čudi, da se jih vse več odloča za saditev trt v Sloveniji, seveda predvsem v obmejnem območju.

TONI GOMIŠČEK

---