Ni vsak pršut kraški
Trije pršutarji - Kras iz Šepulj, Mip iz Nove Gorice in Pršutarna Lokev - so se potegovali za geografsko zaščito kraškega pršuta.
Vsi trije največji proizvajalci te slastne kraške mesnine so se sicer že več let poprej dogovarjali o geografski zaščiti kraškega pršuta, pred 14 leti pa so končno dorekli, kje se morajo pršuti soliti in sušiti, da so lahko kraški. S tem pa je bil izpolnjen pogoj za ustanovitev konzorcija pršutarjev in registracijo geografske označbe njihovih pršutov. Pršutarji, sicer tekmeci na trgu, so takrat pozabili na konkurenco in združili moči; želeli so namreč zaščititi tradicijo, izkušnje in ne nazadnje tudi naravne danosti, ki so glavni dejavniki, da se prašičja stegna s postopki suhega soljenja in enoletnim sušenjem na Krasu posušijo v kraški pršut. To daje izdelku značilen vonj in okus, po čemer se kraški pršut loči od ostalih.