Stičišče dveh svetov

Kot gimnazijec sem se s prijateljem Mitjo Kaligaričem (s katerim sva delila osnovnošolske, srednješolske in univerzitetne klopi) pogosto sprehajal ob obali med Izolo in Strunjanom. Med pogovorom sva obračala kamne in brskala pod skalami ter tako spoznavala živelj morskega obrežja.

 Morska obala pod flišnato brežino privablja obiskovalce.  Foto: Lovrenc Lipej
Morska obala pod flišnato brežino privablja obiskovalce.  Foto: Lovrenc Lipej

Meni je bilo najbolj všeč ob zimskih meglenih dnevih, ko ni bilo na spregled nobene žive duše in si iz daljave slišal sirene ladij, ki so se oglašale med plovbo. Dobro se spominjam, da je v enem izmed takih dni Mitja izrekel misel, kako lepo bi bilo, če bi kateremu od naju uspelo dobiti službo na Morski biološki postaji. Jaz sem mu tedaj dokaj vehementno kljuboval, da je to praktično misija nemogoče, utopična želja. Ko o tem razmišljam, sem vesel, da sem se tedaj motil, pa tudi to, da sem bil jaz tisti srečnež. Takrat tudi nisem mogel vedeti, da bom med drugim nekoč predaval vsebine iz ekologije morskega obrežja. “What a wonderful world, kako čudovit je svet,” mi v glavi odmeva globoki hrapav glas Louisa Armstronga ...

Slovenija ima še vedno ohranjeno približno slabo petino morske obale. Ta je značilna predvsem za okolje pod veličastnimi flišnimi brežinami ali klifi, ki si sledijo od Pirana pa vse do Debelega rtiča. Dodaten čar daje submediteranska vegetacijska odeja, ki kot nekakšna kapa prekriva te brežine. Morska obala pod slikovito flišnato kuliso je že od nekdaj priljubljena sprehajalna pot za mnoge domačine, vse več pa je tudi obiskovalcev od drugod. Svoj čar k temu doda tudi kamnito in skalnato obrežje, ki v sebi skriva številne obrežne žive organizme. Sprehod v takem okolju je torej dodana vrednost okolja Slovenske Istre, na katero mnogokrat pozabljamo.

Avtor je doktor bioloških znanosti, raziskovalec na Morski biološki postaji NIB v Piranu. Ekološke in biološke predmete predava na univerzah v Kopru, Ljubljani in Mariboru.

Skrajne razmere

Morska obala je stičišče dveh svetov, morskega in kopnega. Takemu mejnemu okolju lahko kljubuje le manjše število morskih organizmov, ki se soočajo s skrajnostnimi življenjskimi razmerami. Najbolj skrajni del morske obale je tako imenovani pršni pas. To je najvišje ležeči obrežni pas, katere organizme namaka le pršec, torej sprej iz morskih kapljic, ki nastanejo ob lomljenju valov na skalah. Te organizme zalije morje le v primerih najvišjih oziroma izjemnih visokih plim. Pršnemu pasu sledi bibavični pas, za katerega je značilna izmenjava plime in oseke, tam živeči organizmi pa poskušajo kljubovati hudim življenjskim razmeram z raznimi prilagoditvami. V času plime opravljajo življenjske obveznosti na čelu s prehranjevanjem, v času oseke, ko so izpostavljeni na suhem, pa skušajo preživeti to obdobje s karseda majhnimi izgubami. Mnogi obrežni organizmi namreč v fazi oseke zaradi visokih temperatur in posledičnega izhlapevanja izgubijo velik delež vode v svojem telesu. Pod bibavičnim pasom pa je morski živelj varen pred stresnim življenjem te vrste. Poleg tega je pestrost življenja v tem obrežnem pasu, ki mu pravimo infralitoral, med najvišjimi v morju.

Plaža ponuja marsikaj

Ponekod pa je morska obala muljevita ali peščena. Za bibavični pas na mulju se je uveljavil izraz poloj, to okolje pa je zelo pomembno za mnoge vrste obrežnih ptic, ki v času oseke v sedimentu iščejo razne vrste plena, predvsem črve mnogoščetince in nekatere školjke. Muljevita obala je namreč zelo bogata s tovrstnimi nevretenčarji, čeprav bolj po velikem številu osebkov kot pa po številu različnih vrst. Z vidika biotske pestrosti so (s strani turističnih organizacij še tako oglaševane) peščene plaže in obale verjetno na vrhu najbolj revnih in dolgočasnih življenjskih okolij. Glavni razlog je v tem, da so ta okolja zelo nestanovitna in jih okoljske sile, kot so tokovi, venomer spreminjajo. Zato mnoge pridnene živali sploh ne morejo izdolbsti rovov v sediment, v katerih bi lahko kljubovali delovanju valov. To velja tudi za alge in morske trave, ki se ne morejo zasidrati v taki podlagi. A kljub temu lahko tudi v takšnih okoljih naletimo na kakšne zanimivosti. Sprehod po peščeni obali lahko pove marsikaj, saj morje venomer naplavlja na obalo mrtve osebke ali ostanke živih bitij. Med najbolj pogostimi so gotovo lupine školjk in polžev, sipine kosti in razni tulci slonovih zobcev ali črvov mnogoščetincev. Včasih pa lahko že bežen sprehod po obalnih peščinah pove veliko o dogajanju v morju. Tako lahko, recimo, najdemo tudi kakšne primerke ostankov tujerodnih organizmov, kot so oklepi kakšnih tujerodnih rakovic.

Nabiranje školjk je tudi zdrava rekreacija

Mnogi ljudje so strastni zbiralci raznoterih stvari. Med njimi so tudi številni zbiratelji lupin mehkužcev ali konhilij, kot se bolj učeno sliši. Ta konjiček je pravzaprav zelo koristen, če le ne delamo kakšne škode v naravi, pa tudi nobenih resnih stroškov ni s tem. Seveda imam tukaj v mislih prazne lupine morskih mehkužcev. Ohranjene lupine najdemo na morski obali, plažah, solinah in podobnih okoljih brez posebnega predznanja, le pri določevanju so težave. Tega se je mogoče s potrpežljivostjo postopno priučiti z nakupom specializiranih določevalnih priročnikov. Zbiranje lupin v naravi je zdravo zaradi gibanja na prostem, določevanje in razvrščanje konhilij pa pomirja in deluje proti stresu. Pa še zastonj je. Če k temu prištejemo še dejstvo, da poleg koristnega načina izobraževanja na tak način počasi, a vztrajno raste tudi zavest za ohranjanje morskega življenja, potem je to neprecenljivo. Zbiralec se vseskozi seznanja z novimi oblikami lupin, raznolikostjo različnih skupin mehkužcev in osvaja nova znanja iz morske biologije. S tega vidika je še posebej privlačna na primer tanatocenoza pri Ankaranu, saj je tam možno najti 71 vrst različnih polžev in 60 vrst školjk ter še peščico drugih mehkužcev. Vse dobimo na kupu in ne povzročamo škode, saj gre za mrtve ostanke morskega življa.

Laboratorij na prostem

Tudi sicer je morska obala že od nekdaj pomemben izobraževalni model, kjer lahko otroci v spremstvu učiteljev bioloških vsebin opravijo prve korake k spoznavanju naravne dediščine morskega obrežja. Take aktivnosti, recimo, že več let udejanjajo v okviru svojega poslanstva sodelavci naravnega rezervata WWF Miramare iz Trsta. S tega vidika se mi zdi prav, da bi bilo za učence šol iz obmorskih občin pripraviti nek prilagojen (pa četudi okrnjen) program učenja spoznavanja narave in kasneje v višjih razredih biologije, ki bi vključeval te možnosti spoznavanja naravnih posebnosti na domačem pragu. Potrebno je namreč vedeti, da je naravna morska obala eno izmed najbolj idealnih okolij za učinkovito razumevanje ekoloških procesov in prilagoditev živih bitij. Mnoga temeljna spoznanja iz ekoloških procesov, kot je tekmovalnost (kompeticija), so bila odkrita ravno na morskem obrežju.

Začudilo me je, da v nekaterih predelih sveta obsojajo pobiranje školjčnih lupin, saj poročajo o spremembah v morskem ekosistemu. Zaradi intenzivnega pobiranja lupin mehkužcev in drugih organizmov s strani turistov navajajo, da bi to lahko pripeljalo do raznih problemov, saj mnoge vrste obrežnih ptic iščejo lupine za izdelavo svojih gnezd. V Španiji so namreč ponovili raziskavo na morskem obrežju izpred tridesetih let in ocenili, da je število lupin školjk na neki plaži upadlo zaradi turizma za več kot 60 odstotkov. Potrebno je vedeti, da školjčnih lupin ne pobirajo samo zbiralci, ampak tudi razni izdelovalci suvenirjev, cvetličarji in drugi, ki lupine uporabljajo za dekoracijo. Eden od navedenih razlogov je bil, da so v zadnjih letih pri čiščenju plaž uporabljali traktorje, ki so pod seboj pomendrali lupine.

Sprehodi po morski obali so priložnost, ki nam jo obmorski del Slovenije ponuja kot na dlani. Lahko iščemo lupine polžev in školjk, opazujemo ptice na morju, gradimo miniaturna pristanišča iz obrežnih kamnov ali pa enostavno uživamo v naravnem okolju. Glede na to, da je velik del ohranjene naravne obale v zavarovanih območjih, se ni bati, da bi to dodano vrednost slovenskega obmorskega prostora izgubili. Vsekakor pa bi bilo potrebno večkrat poudariti, da je ohranjena naravna obala ena izmed tistih danosti ali atrakcij, ki privabljajo poleg domačinov tudi mnoge domače in tuje turiste. Ta naravna dobrina ni samo po sebi umevna, ampak jo moramo varovati.

Besedilo in foto: LOVRENC LIPEJ


Najbolj brano