• Sandra Erpe
    Sandra Erpe
    Foto: Boštjan Tacol/Dallas Records
  • Sandra Erpe
    Sandra Erpe
    Foto: Boštjan Tacol/Dallas Records

Na poti od popa k jazzu

četrtek, 17. avgust 2017, 15:27

Sandra Erpe je 23-letna kantavtorica iz Novega mesta, ki živi in ustvarja v Ljubljani. Maja je pri založbi Dallas Records izdala prvenec Sinonim za mojo mladost, ki prinaša devet skladb, za katere je besedila in glasbo napisala sama. Album je skupaj s spremljevalno skupino predstavila 18. maja v ljubljanskem Orto baru.

Sandra Erpe glasbo se ukvarja od osmega leta, ko je v glasbeni šoli začela igrati klavir, kasneje pa je nadaljevala še z zasebnimi urami kitare in solo petja. Poleg omenjenega je že v najstniških letih “planila” po poeziji in tako so kmalu začela nastajati prva avtorska dela, ki jih je avtorica predstavila na številnih festivalih, tekmovanjih ter v lokalnih barih in kavarnah.

Kantavtorica, ki se ob spremljavi kitare in klavirja v poetičnem popu spogleduje z jazzom, bluesom, r'n'b-jem, soulom in rockom, je sicer študentka Filozofske fakultete v Ljubljani - obiskuje 2. letnik magistrskega študija primerjalne književnosti in literarne teorije.

> Tik pred poletjem ste izdali svoj glasbeni prvenec. Koliko časa in kako je nastajal?

“Od prvih idej, tekstov, melodij, do aranžiranja in na koncu snemanja ter končnega izdelka so pretekla približno štiri leta. Že sam proces snemanja je trajal dobro leto, sicer pa so skladbe na albumu relativno stare - nekatere so namreč nastale že v mojih najstniških letih (smeh). Besedila in glasbo sem tako v celoti napisala sama, pri aranžmajih pa so mi takrat še pomagali drugi (Zed Smon, Peter Dekleva, Darko Barbič), zdaj pa se tudi tega že lotim sama. Seveda me čaka še veliko dela, saj se moram še veliko naučiti, vseeno pa bo na drugi plošči gotovo mogoče slišati skladbe, kjer bom tudi za aranžma (vsaj deloma) poskrbela sama.”

> Kako ste se ga lotili, je ideja zanj zorela le pri vas?

“Idejo oziroma pobudo za nastanek je po nekem naključnem koncertu, kjer sem nastopala, dal Zmago Šmon (Zed Smon), ki je pri albumu kasneje sodeloval tudi kot aranžer in producent. Prej nisem niti pomislila na to, da bi morda že lahko napočil čas, ko se spodobi pokazati, kaj zares ustvarjam … Zelo sem hvaležna, da je v meni prepoznal željo po ustvarjanju in tisti mali ščepec nečesa, ki ga je prepričal, da se je odločil za sodelovanje z mano.”

> Je drugi album torej že v pripravi?

“Nove skladbe sem snovala že medtem, ko je nastajal prvi album, tako da načeloma je že v pripravi, čeprav v dejanski fazi snemanja seveda še nismo. Še vedno namreč poteka promocija prve plošče. Ampak brez skrbi, pesmi se je že zdaj nabralo več kot dovolj (smeh).”

> Prvencu ste dali pomenljiv naslov Sinonim za mojo mladost. Pa je album sinonim za vašo mladost ali kaj drugega?

“Album je prav gotovo sinonim za neko določeno obdobje mojega življenja, za obdobje, ko sem doživela vse, o čemer govorim v skladbah - je torej sinonim za mojo mladost. Če pa sem povsem iskrena, gre pri naslovu (in predvsem pri naslovni skladbi albuma) za nekaj drugega, ali bolje za nekoga - sinonim za mojo mladost je v resnici oseba, ki mi je v življenju ogromno dala, me spodbujala h glasbenemu ustvarjanju in je brez dvoma vplivala na to, kar sem postala. Čeprav sta se najini poti na neki točki razšli, bo za vedno ostal tisti poseben košček mozaika v mojem srcu. Ko bom čez nekaj let pogledala nazaj, bo šele tedaj verjetno zares postal sinonim za zabave, ki se zavlečejo pozno v noč, sinonim za preglobok pogled v kozarec, sinonim za noro, divjo, neizpeto ljubezen in nenazadnje - sinonim za mojo mladost.”

> Ste avtorica besedil in glasbe vseh devetih skladb na prvencu. Kaj je bil vaš osrednji navdih zanje?

“Moje življenje. V skladbah pišem izključno o svojih intimnih občutjih, izkušnjah … Nikoli se ne lotim pisanja, samo da bi nekaj napisala. Pišem takrat, ko moram - ko je nekaj v meni preprosto tako močno, da se zazdi, da se lahko v trenutku zlomim. Skladbe praviloma nastajajo kar nekaj časa, saj je od začetnega prelivanja misli na papir treba tekst še urediti, popraviti napake in vse skupaj zaviti v neko smiselno celoto. Vedno pa počakam, da se začetna čustva nekoliko umirijo - potem lahko na skladbo gledam bolj objektivno.”

> Kako bi žanrsko opredelili svojo glasbo?

“V grobem bi celotno ploščo najlažje vtaknili v pop predal, a številni glasbeni uredniki sicer menijo, da je več kot to. V skladbah namreč lahko poslušalci najdejo primesi ali vsaj vplive soula, jazza, r'n'b-ja, rocka - vsega, kar sem v ranih letih rada poslušala. V prihodnosti si želim delati (oziroma že delam) nekoliko drugačno glasbo, ki je še bolj intimna, izpovedna in iskrena. Še bolj se bom posvetila besedilom skladb, predvsem pa me vleče v jazz sfere. Pop se tako vsaj malce postavlja ob rob ali pa se (v nekaterih novejših skladbah) celo poslavlja.”

> Kateremu žanru ter glasbenikom pa zasebno najraje prisluhnete?

“Z žanri se načeloma ne obremenjujem ali ne omejujem, sicer pa v zadnjih nekaj mesecih najraje prisluhnem jazz glasbi. Obožujem Melody Gardot in Amy Winehouse, trenutno pa morda največkrat poslušam Cheta Bakerja. Če si želim, da se moja duševna tehtnica vsaj približno postavi v ravnovesje, pa se vedno znova vračam k Tomažu Pengovu in k Plišu.”

> Kdo vam družbo dela na odru na nastopih v živo?

“Prejšnja leta sem nastopala predvsem sama - to načeloma še vedno počnem, vendar me od izida plošče na odru občasno spremlja še moj super bend, ki ga sestavljajo Jah Peteh na kitari, Klemen Bartol na basu, Domen Malis na bobnih in Nina Baš na klaviaturah. Po klavirskih tipkah velikokrat 'udarim' tudi sama, sicer pa se na nastopih večinoma spremljam kar s kitaro.”

> Kje ste si do sedaj nabirali glasbene izkušnje?

“Izkušnje sem nabirala z raznimi nastopi po kavarnah, hotelih, kasneje pa tudi na festivalih, glasbenih tekmovanjih in oddajah. Kar pa se tiče znanja, ga še vedno poskušam ujeti, kjerkoli je to mogoče: v studiu, na nastopih, o glasbi veliko berem in se nasploh v povezavi z njo veliko izobražujem. Doma ogromno snemam sama, veliko pišem in napisano nato popravljam, vadim petje in instrumente … Nekaj let sem obiskovala glasbeno šolo (klavir), ure solo petja pa obiskujem še zdaj - po poletnih počitnicah se namreč spet vračam k uram jazz petja.”

> V katerih oddajah in tekmovanjih pa ste se poizkusili in kaj ste od njih odnesli?

“Tega je bilo kar veliko, tako da se niti ne spomnim vseh. Najbolj mi je v spominu ostalo tekmovanje, ki ga je priredil Javni sklad republike Slovenije - tu sem prejela posebno nagrado (nagrado za celostni avtorski izraz), ki mi res veliko pomeni, saj me je žirija obravnavala kot glasbenico/avtorico in ne le kot pevko. Potem je bil tu še festival Fens, kjer sem se uvrstila med finaliste, pa oddaja Slovenija ima talent, ker sem se predstavila kot polfinalistka. Nekaj nagrad sem prejela tudi na literarnem področju, sicer pa se mi nagrade same po sebi ne zdijo bistvene - povsod je šlo bolj za to, da se predstavim, da se naučim nastopati, nabiram kilometrino in publiki pokažem svojo glasbo. Povsod sem se namreč predstavila s poezijo ali izključno avtorsko glasbo. Odzivi so bili vedno odlični, tako da mi je udeležba na takšnih oddajah in tekmovanjih dala še dodaten zagon in motivacijo, poleg tega pa sem se naučila veliko novega, saj vsak nasvet in komentar šteje - le tako lahko postanem boljša!”

> Imate v mislih sodelovanje še na kakšnem glasbenem festivalu?

“Srčno upam da ja. Že leta sanjam, da bi lahko zapela ob spremljavi simfoničnega orkestra - sploh če bi ta igral moje skladbe. Želela bi sodelovati tudi na Slovenski popevki, ampak bomo videli, kaj bo prinesel čas.”

> Kje vas poslušalci lahko v živo slišijo do konca leta?

“Dogovorov je sicer mnogo, vendar točni datumi žal še niso znani. Sedaj poleti nastopov nimam, saj sem se odločila, da se bom bolj posvetila pisanju skladb in seveda vaji, ko pa se vsi vrnejo nazaj v službe in med šolske klopi, pa bodo tukaj tudi moji koncerti - nekaj se jih obeta že v septembru. Tudi 23. septembra me boste lahko poslušali na velikem koncertu, ki ga organizira Rdeči križ Slovenije. Koncert bo v živo prenašala televizija RTV Slovenija, potekal pa bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Zame bo to nora izkušnja in res že komaj čakam.”

> Kakšne načrte imate v prihodnje?

“Res bi se želela izobraževati na glasbenem področju, zato razmišljam o študiju glasbe v tujini. Zaenkrat ostaja le pri tem, a moram priznati, da me misel na to zelo vznemirja. Poleg tega snujem skladbe za novo ploščo, veliko pišem … Zaključujem tudi študij primerjalne književnost in literarne teorije na ljubljanski Filozofski fakulteti; končala sem 2. letnik magistrskega študija, zdaj pa me čaka le še magistrska naloga, ki jo nameravam napisati letos, je pa povezana s kantavtorstvom na Slovenskem. Vsekakor pa ostajam v glasbenih vodah - če bo le mogoče, si tu želim ostati za vedno.”

Ana Cukijati


Povej naprej: