Na romantičnem gradu kot princese odličnega petja

Maša Uranjek, Jasmina Šmarčan, Ani Frece in Ana Golavšek so štiriperesna deteljica, dolgoletne prijateljice, predvsem pa izvrstne glasbenice. V zasedbi M.J.A.V. s pomočjo akustične popularne glasbe že pet let božajo dušo poslušalcem v najbolj čustvenih in posebnih trenutkih življenja. Njihovo odlično večglasno petje marsikdo označi za angelsko. “Večjega komplimenta ti ne more dati nihče,” pravijo in priznajo, da ob nastopu tudi same kdaj spustijo kakšno solzo - solzo sreče, kdaj pa tudi žalosti.

Koncert ob peti obletnici delovanja - v petek, 1. septembra, na Starem gradu - bo za dekleta prelomnica in simbolični nov začetek. Javnosti se bodo predstavile z novo podobo, pa tudi z novim glasbenim doživetjem, ki so ga poimenovale M.J.A.V./experience. V ospredju bodo še vedno odlični vokali, a odslej podprti s skupino, ki jo sestavljajo uveljavljena glasbena imena. Tokratni koncert bo za obiskovalce posebno doživetje. Ne samo zaradi izjemnega grajskega okolja, gostiteljice za svoje občinstvo namreč obljubljajo tudi celo vrsto presenečenj. “Spektakel bo,” ne morejo skriti navdušenja. Prvi takšen koncert dekleta namenjajo domačemu Celju. V prihodnje pa bodo svojo zgodbo ponesle še v druge kraje po Sloveniji. In kdove, morda nekoč tudi čez meje. Tik pred koncertom smo se pogovarjali z Mašo Uranjek.

> Verjetno tudi same težko verjamete, da je za vami že pet let delovanja.

“Še posebej, ker se je vse skupaj začelo precej nenačrtovano. Zbrale smo se, da bi skupaj zapele na poročnih obredih naših družinskih članov, bratrancev in sestričen. Odzivi so bili izjemni in tudi same smo bile navdušene, kako lepo je zvenelo. Enostavno prelepo, da tega ne bi delile s širšo javnostjo. In tako smo se odločile za skupno glasbeno pot.”

> O samem imenu skupine so mnenja malo deljena.

(Smeh) “Nastalo je iz začetnic naših imen takratne zasedbe. Maša, Jasmina, Ani in Veronika (Vadlan). Kar samo se je ponujalo. Priznati morate, da gre v uho in da si ga človek zapomni. To je tisto, kar se nam je zdelo pomembno. Pa četudi se morda komu sliši malo otroško. Med črke smo dale tudi pikice, da bi bilo jasno, da gre za začetnice imen.”

> Zdaj te začetnice niso več povsem usklajene s članicami zasedbe, mar ne?

“Res je. Tik pred snemanjem prve avtorske skladbe se je Veronika odločila, da je zanjo na prvem mestu družina, da gre pri skupini zdaj že tako zares, da se ji ne more posvečati samo napol. Tako smo v skupino povabile Ano Golavšek, ki je dejansko takoj šla z nami v studio. Ujele smo se na vseh ravneh in to je pri takšni skupini izjemno pomembno. Konec koncev skupaj preživimo ogromno časa. Več kot s kom drugim. Imena zaradi tega nismo spreminjale. V tem času je postalo prepoznavno in temu bi se bilo škoda odpovedati. To bi prineslo samo dodatno zmedo. Že tako nas marsikdo zamenjuje z Navihankami.”

> Enkrat Navihanka, vedno Navihanka?

“Po 15 letih v ansamblu Navihanke je to seveda razumljivo, čeprav sva z Jasmino v njej nehali igrati že pred dvema letoma. Je pa ljudem še vedno treba pojasnjevati, da nova zasedba M.J.A.V. z narodnozabavno glasbo nima ničesar skupnega. Tu ni harmonike. Gre za akustično popularno glasbo. Začele smo kot a capella skupina, potem smo dodale glasbila, ki jih igramo, torej kitaro, bas kitaro, klavir in kahon. Zdaj pa za nami stoji zasedba glasbenikov. Tako se bomo lahko res povsem predale petju in pristneje navezale stik z občinstvom.”

> V teh letih ste se precej specializirale tudi za petje na pogrebih.

“In porokah. Med tednom smo s tem res zelo zasedene in to po vsej Sloveniji. Sprva je tako naneslo, da smo večinoma nastopale v ožjih krogih ob izjemnih življenjskih dogodkih. Morda smo tudi zato tako pozorne na čustva, ki jih predajamo skozi glasbo. Poroka, poslednje slovo, posebne življenjske obletnice …, to so trenutki, ko glasba ni samo glasba. Je sporočilo in globoko doživetje. Odzivi, ki jih dobimo po takih nastopih, nam dajo polet. In to se odraža tudi v naši avtorski glasbi.”

> In kako nastaja vaša avtorska glasba?

“Vse imamo žilico za to, zaenkrat največ glasbe piševa midve z Ani, Jasmina piše besedila, pa tudi Ana še skriva kakšnega aduta v rokavu. Seveda pojemo tudi tuje skladbe, imamo veliko izjemnih priredb, ampak ko poješ svoje pesmi, ki so bile napisane iz lastnih izkušenj, doživetih čustev, je drugače. Te pesmi imamo res zelo rade in jih tudi drugače doživljamo. Ena naših pesmi je posvečena Sloveniji, temu, kako neizmerno lepo deželo imamo in kako bi jo morali bolj ceniti, druga poje o tem, da bo vse v redu, da lahko prizadeta ženska vedno odide z dvignjeno glavo. Perje angela govori o tem, da najbolj pomembne vezi ostanejo, tudi ko človek umre. Pomembno se nam zdi sporočilo, ki ga nosi vsaka od naših skladb.”

> S podobnim pristopom izbirate tudi ostalo glasbo?

“Seveda. Izberemo tisto, kar nam je pisano na dušo. Če je to ljudem všeč, čudovito. Se pa zavedamo, da nihče ne more biti všeč vsem. Preprosto bi rade izvajale glasbo, ki bo med ljudi prinašala svetlobo. Smo si pa v glasbenih okusih vseeno dovolj različne, da nikoli ni povsem samoumevno, kaj bomo izbrale. Ani ima rada šanson in slovensko klasično popevko, Ana je rockerica, midve z Jasmino pa sva bolj za pop.”

> S tem koncertom se podajate na slovensko zabavno sceno z vsemi njenimi dobrimi in slabimi lastnostmi.

“Z njenimi slabimi lastnostmi se preprosto ne želimo ukvarjati. Delamo s srcem, vso energijo vlagamo v to, in upamo, da nas vesolje in občinstvo podpreta. Saj v življenju je večinoma tako. Potrebuješ pogum, da skočiš in zaplavaš. Zagotovil, kaj in kako bo jutri, pa ti ne da nihče.”

> Temu projektu ste se vse predale tudi popolnoma profesionalno?

“Ana to še usklajuje s službo, vse ostale pa smo s petjem ob različnih priložnostih zaposlene ves teden. Sama sem učila v šoli in ko sem enkrat v razredu nad učenci povzdigovala glas, me je spreletelo. 'Maša, pa kaj počneš? Zakaj uničuješ svoj glas za take banalnosti. Tvoje mesto je na odru ...' Življenje je res bolj negotovo, a to je moje poslanstvo. Sprejeti ga moram zdaj. Ne pa pri petdesetih obžalovati, da tega nisem naredila.”

> Za prvi veliki koncert ste si z izbranim prizoriščem naložile še nekaj dodatnega stresa. Zakaj ravno celjski grad?

“Vse smo po duši zelo romantične, sem pa seveda sodijo tudi gradovi, princeske, vitezi in konji. Predvsem sama sem povsem zaljubljena v to sceno. Zadnjič sem si na gradu ogledala predstavo Veronika Deseniška. Sicer fantastičen muzikal, a takšnega vzdušja ne bi mogel doseči nikjer drugje. Grajska prizorišča so nekaj posebnega. In tudi v prihodnje si želimo imeti koncerte na podobnih prizoriščih. Sicer pa se je v zadnjega pol leta skupaj zložilo cel kup stvari, ki nas pri tej odločitvi podpirajo. Brez izjemnih sodelavcev, kot sta Gašper Konec in Tomaž Tomažič, nam vse to vseeno ne bi uspelo. Z zasedbo, ki zdaj stoji za nami, resno računamo tudi na udeležbo na vseh večjih slovenskih festivalih in natečajih.”

> Grajskemu videzu primeren bo verjetno tudi vaš videz.

“Seveda. Glede na to, da bo to zelo čustven večer, bomo temu primerno tudi oblečene. Oblekla nas bo Barbara Franič, ki že nekaj časa skrbi za našo podobo. Ko smo dobile osnutke, smo preprosto rekle 'uauu'. Za nami je izjemen in profesionalen tim, ki nas lahko ponese navzgor. In zelo smo hvaležne za to.”

SAŠKA T. OCVIRK

---