O kitajsko-ameriških koprodukcijah, 1. del

Film Veliki zid (The Great Wall) je bil z vloženimi 150 milijoni dolarjev in s povsem mednarodnim moštvom filmarjev ter igralcev poskus velike mednarodne koprodukcije.

Veliki zid
Veliki zid 

Pomenil je velikana ZDA in Kitajske v skupnem projektu. Mnogi so upali, da bo ta film oral ledino na področju epskih filmov, ki lahko vladajo tako ameriškemu kot kitajskemu trgu, pri čemer naj bi kitajski trg v naslednjih letih postal največji na svetu. (Wanda Cinemas že za letos obljubljajo 15- do 20-odstotni porast nakupa vstopnic.) Veliki zid je sicer na Kitajskem ustvaril določen dobiček (več kot 200 milijonov dolarjev), toda na zahodu je neusmiljeno propadel. Film, ki bi moral povrniti vsaj 400 milijonov dolarjev, zdaj velja za slabo investicijo. To sicer nadaljnjih koprodukcij ne bo ustavilo. Toda kakšne so težave, s katerimi se soočajo producenti, in ali obstajajo rešilne formule? In posledično: kakšne filme bomo zaradi teh premikov v kinematografskih kontinentih gledali tudi pri nas?

Najprej nekaj osnovnih podatkov. V tem trenutku na Kitajsko letno uvozijo 34 hollywoodskih filmov. Menda se bo številka zaradi ponovnih dogovorov letos ali naslednje leto spet povečala. Vanjo načeloma niso vštete koprodukcije. Vsak film z dodanim finančnim deležem kitajskega podjetja ima bolj ali manj samodejno prost vstop na največje tržišče v nastajanju. In iz te perspektive imajo koprodukcije seveda velik finančni smisel. Veliki zid torej, logično, nikakor ni edini primerek sovlaganja. Je le, če poenostavim, najbolj opazen - najbolj kričeč in najbolj premišljeno ter vsestransko pomešan. Tu so, le med novejšimi primeri, Avtocesta smrti (Collide), xXx: Reaktiviran (xXx: Return Of Xander Cage), nenazadnje celo Duh v školjki (Ghost in the Shell), med bolje kritiško sprejetimi pa je recimo Looper. Logotipe kitajskih podjetij (pomembni sta recimo Dalian Wanda in Ali Baba) zdaj vidite v špici mnogih ameriških filmov. In stvari so v resnici še bolj zapletene, kajti kitajska podjetja skorajda nenehno kupujejo deleže ameriških studiev.

Že sovlaganja nizajo svoja bremena težav. Kaj šele mešanje ustvarjalnih ekip. Recimo: kitajski scenaristi načeloma ne delajo tako kot ameriški. Mnogokrat ni scenarija z natančnimi opisi, ki naj bi povedali režiserju, kaj in kako snemati, in mu pomagali obdržati sosledje dogodkov. Saj ne, da je Hollywood tako premočrten pri pisanju in sledenju scenariju (resničnost je ponavadi mnogo bolj motna), toda na Kitajskem je načeloma res ogromno odvisno od tega, kako film vidi režiser, ki je pri snemanju odvisen še od kopice drugih dejavnikov. Recimo: izredno mora paziti, da ne užali igralcev, ki so izbrani zaradi povezav z drugimi pomembnimi ljudmi. Mnogi udeleženi v filmu niti ne vedo niti jih ne zanima, kaj se pravzaprav snema. So pač tam in verjetno povzročijo več težav kot rešitev. Režiserjeva vizija je torej zelo odvisna od mnogih zunanjih dejavnikov - od sposobnosti ukvarjanja s težavami, ki s filmom nimajo zveze. (Tako in tako je snemanje filma v resnici reševanje težav - rad bi le poudaril, da gre za mnoge težave, na katere zahodni pristop ni navajen.)

Igralci temnejše polti - tudi kitajski - imajo zelo malo možnosti, da jih najamejo za igro v filmu (ali na TV). Prednost imajo tisti z (umetno) belo poltjo. V mnogih primerih tisti z dobrimi plastičnimi operacijami. Vlogo torej dobijo prej, če si lahko privoščijo posege v svoj fizični videz.

Psihologije na Kitajskem skorajda ni oziroma je bolj ali manj nova veda. Filmi zelo težijo, kot nekoč kitajski cesarji, k čim bolj bleščeči lepi prezentaciji na račun vsega ostalega. Navsezadnje tudi na račun logike in motivacije ter gravitacije in vsega, kar bi vas lahko pri uživanju v ogledu motilo. (No, da … to ni tako daleč od Hollywooda …)

Poleg vsega tega ima kitajska vlada še vedno zelo striktno cenzuro - sploh glede količine krvi in golote v filmu, toda ne le glede tega. Ni povsem jasno, kaj vse so kriteriji. “V resnici je izpolnjevanja birokratskih kvadratkov toliko, da nazadnje ni prostora za nobeno kreativnost.” Tako v članku za Bloomberg pravi tudi Stanley Rosen, profesor politične znanosti na University of Southern California, ki se ukvarja z odnosi med kitajsko in ameriško filmsko industrijo. V resnici prav zdaj kitajska vlada upočasnjuje vlaganje kitajske industrije v Hollywood, ker, se zdi, odgovorni mislijo, da Kitajci plačujejo preveč. (Ta podatek je prevzet iz revije Variety, avtor Brent Lang.)

Pomislite tudi na ta del težave: Kitajska naj bi, uradno, vsaj po WTO-dogovoru iz leta 2012, plačevala 25 odstotkov dobička ameriškim studijem. Nisem prepričan, če ta številka še drži. Hollywood ne mara preveč govoriti o teh stvareh. Vsekakor pa je gotovo dvoje. Da izjemni multipleksi rastejo kot gobe po dežju (še v za Kitajsko majhnih mestih, skoraj v vsaki ulici) in da so vsi ti kinematografi zagotovo zelo spretni v skrivanju svojih podatkov glede dobička.

Mimogrede, kitajska filmska art scena skorajda ne obstaja, a če že, v zares velikih mestih. Mala so zaposlena s pridobivanjem denarja. Art kinematografov ni. Občinstvo večinoma ni zainteresirano. Režiserji kot Džja Džang Ke (Jia Zhang Ke) praktično ponujajo izvoz malih art filmov v Evropo ali Ameriko na festivale - za določen denar. To so nekatere posebnosti kitajskega soočanja s filmom.

Težava na ameriški strani luže je, da imajo filmov, podobnih Velikemu zidu, epsko napisanih, ogromno; a zagotovo ne bodo šli gledat takšnega, ki premore podnapise. Ameriško občinstvo je pregovorno alergično nanje.

Nekaj podobnega vsekakor ne moti kitajskega občinstva, ki vsaj navidezno dere v kina na karkoli zahodnjaškega.

A tudi to ni povsem res. Obstajajo pravila. Več o tem naslednjič.

PETER ZUPANC


Najbolj brano