O kitajsko-ameriških koprodukcijah, 2. del

Fantazijski svetovi, hitro potikanje po lokacijah, streljanje in sabljanje, pisane barve. Pri nas, na “zahodu”, je podžanr filmov, posnetih po računalniških igricah, med kritiki pregovorno neljub, a tudi gledalci se ponavadi ob prihodu podobnih filmov v kina ne spremenijo v reke.

Paul Walker
Paul Walker 

Oboževalci računalniških igric te raje igrajo kot gledajo.

Kaj hočejo gledati na Kitajskem

Na Kitajskem je “igričarjev” ogromno - in pripravljeni so zapraviti denar za film na podlagi igrice, ki jo poznajo. Karkoli v zvezi z igrico je dobro. To je torej prva formula - ki se je je recimo držal film Warcraft. 47 milijonov je zaslužil v Ameriki, na Kitajskem pa 220 milijonov dolarjev. Resident Evil: The Final Chapter? V Ameriki 27, na Kitajskem 153 milijonov dolarjev. In tako naprej.

Toda ta razlika med gledalskimi navadami na Kitajskem in pri nas je še dovolj očitna. Če želimo odkriti bolj skrite razlike, je morda dobro najprej omeniti, kaj se je dogajalo z Vojno zvezd (Star Wars). Disney se je kot Herkul trudil, da bi pritegnil pozornost kitajskih gledalcev v strahu, da film na Kitajskem nima temeljev. Da predzgodba ni dovolj znana. Ni uspelo. Čeprav film na Kitajskem ni zares propadel, tudi ni ravno dvignil prevelikih valov.

A ne zaradi neznanja predzgodbe oziroma zaradi tega, ker občinstvo ni gledalo prvih epizod (oziroma četrte, pete in šeste epizode).

Kitajsko občinstvo je z obema rokama sprejelo Marvelove junake. Ljudje nikoli niso brali Marvelovih stripov in jih še zdaj ne morejo. Odraščali so ob japonskih stripih.

Kitajci so množično jokali ob smrti Paula Walkerja, tudi zaradi načina, kako se je franšiza Hitri in drzni (Fast and Furious) poslovila od njega. In ni gledalo prvih delov franšize in je Paula Walkerja komajda poznalo. Film Hitri in drzni 8 (Fate of the Furious) je na Kitajskem večji hit kot kjerkoli drugje. (Podatek s težo: v tej franšizi se vedno veliko govori o “pomembnosti in postavljanju družine na prvo mesto.”)

Ne gre za poznavanje predzgodbe. Gre za umeščanje zgodbe v kitajsko kulturno ozadje. Občinstvo načeloma sprejema hollywoodske zgodbe z odprtimi rokami (mnogi kupijo kinovstopnico le zato, da jo fotografirajo in objavijo na socialnih omrežjih - mnogi gledalci imajo v kinu ves čas prižgane pametne telefone). Vojna zvezd in ta cinični humor, ki ga serija premore, povsem sodita v zahodni (filmski in drugačni) svet. In skoraj v vsakem filmu nekdo ubije svojega očeta. Toda kitajsko občinstvo, katerega prva sila so dekleta, ki izbirajo, na ogled katerih filmov jih bo povabil fant, ne mara ciničnega humorja; in za ubijanje staršev (in Freuda) mu res ni mar. (Res pa je, da bi istočasen start filma v Ameriki in na Kitajskem tudi naredil veliko; domače občinstvo ne želi biti “drugorazredno” - noče za glavnim dogajanjem.) In to je pomemben podatek: kdo so prvi gledalci na Kitajskem. Mladi in dekleta. Predsednik Wanda Cinemas sicer pravi, da je tistih od 17 do 39 let približno 71 odstotkov obiskovalcev kina na Kitajskem.

Zanimiv primer je uspešnost filma Varuhi galaksije (Guardians of the Galaxy). Zahodnemu občinstvu je dovolj očitno - ali vsaj načeloma - všeč lik Chrisa Pratta, ki je neke vrste naslednik Hana Sola. Ni junak brez dvomov. Ni ravno dober do deklet. Kitajsko občinstvo je film imelo rado - toda ne zaradi Chrisa Pratta. “Neodgovoren je,” je pravil glas ljudstva (oziroma so dejala dekleta.) Nadvse so imela rada lik drevesastega Groota - ki je “popoln partner”. Zaščitniški je, na vse lahko pazi. In še tiho je.

Na zahodu je - iz različnih vzrokov, tudi zaradi videa, ki je prikazoval ravnanje s pasjimi igralci - propadel film Pasji smisel življenja (A Dogs Purpose). Še IMDB mu je “dal oceno” borih pet in IMDB je znan po pretiravanju. Ocena na Kitajskem? Približno 9 od 10. Kitajsko občinstvo je film ljubilo. “Ker je pes ljubek in zvest.” (V Ameriki je film v sedmih tednih pridelal 62 milijonov, na Kitajskem v nekaj tednih 87 milijonov dolarjev).

Neke vrste vzorec se že nakazuje

Kitajsko občinstvo posega predvsem po tradicionalnih družinskih in partnerskih vrednotah. Starši in prijatelji so pomembni. Moški je aktiven, zaščitniški, odgovoren, nanj se lahko zaneseš - je kot drevo. Partnerka se definira po tem, da išče partnerja in mu bo sledila; njeno “delo” je, da je lepa. Pazite, vse to sploh ne ustreza (nujno) resničnosti na Kitajskem. Kitajska je dežela z ogromnim in vedno večjim številom poslovnih žensk, ki so izjemno uspešne bogatašinje. Toda to je tista bleščavost, ki jo Kitajska na platnu hoče gledati. Kitajska hoče na filmu gledati sanje.

Vsaka prihodnja kitajsko-ameriška koprodukcija bi torej morala najti skupno točko - v iskanju čim bolj “tradicionalnih družinskih vrednot.” Ni pomembno, če so besede zares vključene v film. Junaki v filmu Hitri in drzni 8 (Fate of the Furios) o družini bolj ali manj blebetajo. Toda pazijo na dojenčka.

Zaključek je torej, da bo najverjetneje naša kratkoročna globalna filmska prihodnost premogla prav te posebnosti. Napisana bo v angleščini in s stavki, ki jih zlahka razume kdorkoli; tudi osnovnošolec (ali osnovnošolka) na Kitajskem. In vračala se bo v patriarhalnost, morda z dodatkom kakšnega plehkega feminizma.

Toda prav tako gotovo se bo filmska produkcija v prihodnosti razcepila. Nekateri studii ali nekateri projekti bodo globalni (in bodo sledili ali vsaj skušali slediti opisanim tirnicam). Nekateri ameriški ali evropski studii bodo delali filme le za kitajski trg (primer je Luc Besson kot pisec in koproducent filma Enter the Warriors Gate). Nekateri pa se bodo vendarle preusmerili le na zahodno občinstvo. Eksperimenti oziroma poskusi hitrejšega prenosa filmov iz kinematografov na televizijo kažejo na to.

PETER ZUPANC


Najbolj brano