“Prepoznati je treba pomen filma v današnji družbi”

Nataša Bučar je profesionalno povezana s filmom že izjemno dolgo časa. Med drugim je osem let kot projektna menedžerka sodelovala na največjem slovenskem filmskem festivalu, ljubljanskem Liffu, vodila je tudi 12. Festival slovenskega filma in bila pomočnica direktorja pri Slovenskem filmskem skladu - torej predhodniku Slovenskega filmskega centra, kjer od letos zaseda mesto direktorice.

Ta intervju sva opravila v času, ko je slovenski film prav zares ovenčan z lovorikami različnih nagrad, in tik pred dvajsetim, torej jubilejnim Festivalom slovenskega filma - v trenutku, ko je besedi slovenski film težko preslišati. Torej: v tem trenutku o domačem filmu iz ust nekoga, ki ni ustvarjalec.

> Letos ste prevzeli mesto direktorice SFC. Naj vprašam takole: kaj se je pokazalo kot največji nepričakovan problem nove službe in kaj je enostavneje, kot ste mislili?

“ Ker sem se po približno štirih letih vrnila v delovno okolje Slovenskega filmskega centra, velikih presenečenj nisem pričakovala. Vsekakor je največja težava agencije njena finančna podhranjenost, predvsem za področje sofinanciranja filmov in filmskega področja nasploh. Na ravni Evrope smo po podatkih Evropskega avdiovizualnega observatorija v zadnjih petih letih dosegli drugo največjo negativno rast državne podpore filmskemu in AV-področju v Evropi, za nami je le še Ciper.”

> Kaj se torej trenutno dogaja s slovenskim filmskim proračunom?

“Slovenija se uvršča med države z enim najnižjih povprečnih proračunov za celovečerne igrane filme v Evropi. Slovenski filmski center zagotavlja nacionalna sredstva za sofinanciranje neodvisne filmske produkcije v državi, drugih možnosti črpanja sredstev na regionalnih ali lokalnih fondih pri nas ni. V Evropi imajo producenti veliko več možnosti pridobivanja sredstev, saj nacionalni fondi po številu predstavljajo le 27,97 odstotka, regionalni 61,86 odstotka in lokalni 10,17 odstotka (Italija ima, na primer, 17 regionalnih filmskih skladov).”

> Nenehno se vrstijo očitki, da je slovenski film slab, ker ga financira država. Kakšen bi bil slovenski film čez deset let, če bi se financiral povsem brez pomoči države?

“Očitki, da je slovenski film slab, so neosnovani in napačni, kar dokazujejo tudi mednarodna prepoznavnost slovenskega filma in številne nagrade. Samo v prvi polovici letošnjega leta so novi slovenski filmi zabeležili kar 194 uvrstitev na mednarodne festivale in prejeli kar 21 nagrad v tujini. Slovenija je pri financiranju filmske produkcije zaradi majhnosti svojega filmskega tržišča odvisna od javnega, proračunskega denarja in prepričana sem, da kakovostnega slovenskega filma brez proračunskih sredstev v desetih letih ne bi bilo več. Naši filmski ustvarjalci bi bili potisnjeni v okoliščine, v katerih bi ustvarjali filme s tujimi producenti in v tujem jeziku, česar seveda nikakor ne smemo in ne moremo dopustiti.”

> Katere spremembe pri delovanju slovenskega filmskega prostora bi bile nujne?

“Slovenskemu filmu je v prvi meri treba zagotoviti povečanje sredstev za film, za kar so se v zadnjih letih odločile številne evropske države, ki so prepoznale pomen filma v današnji družbi. Nujno bi bilo tudi spremeniti določbo v zvezi z dveletnim rokom dokončanja filma, saj ta predstavljata veliko oviro tako za kreativni kot poslovni vidik nastajanja filma. Vsekakor menim, da je potrebno aktivnejše sodelovanje z RTV Slovenija, ki je pomemben partner slovenskemu filmu.”

> Ena letošnjih novosti je nov zakon, ki olajšuje tujcem snemanje pri nas. So že kakšni rezultati?

“To je pomemben mejnik v razvoju slovenske filmske industrije, ki omogoča tesnejše sodelovanje med avdiovizualno ustvarjalnostjo in gospodarstvom. Iz naslova te spodbude se je maja začelo v Sloveniji snemanje prvega prvega dela trilogije, filma z naslovom Intrigo - Smrt avtorja, pričakujemo pa tudi nove projekte.”

> Letos pričakujemo jubilejni, dvajseti FSF . Retrospektive slovenskega filma se nenehno vrstijo - v različnih državah. Koliko jih še načrtujete?

“ Ko je film posnet, je najcenejši umetniški proizvod za promocijo države, s čimer uspešno dviguje njen ugled v mednarodnem okolju. Letos smo že uresničili pet mednarodnih retrospektiv slovenskega filma, kjer si je slovenske filme ogledalo približno dva tisoč obiskovalcev. Za jesen pa načrtujemo še dve večji predstavitvi v Kopenhagnu in Budimpešti.”

PETER ZUPANC

---