Prismojeni blues ljubljanske četverice

Štiričlanska zasedba Prismojeni profesorji bluesa je znana po energičnem bluesu, ki se mu lahko zgodi, da postane psihadelični rock ali ritmični funk. Bendu specifičnost dodajo distorzirane orglice, ki popeljejo že tako veselo in energično muziko do pravih čutnih ekstaz. Dolžina skladb in posledično koncerta je običajno odvisna od trenutnega razpoloženja. Njihov repertoar je sestavljen iz avtorskih skladb, sem ter tja pa se na glasbenem meniju znajde tudi kakšna priredba tujih izvajalcev, njihovih idolov.

Štiričlanska zasedba Prismojeni profesorji bluesa je znana po energičnem bluesu, ki se mu lahko zgodi, da postane psihadelični rock ali ritmični funk. Foto: Natalija Šepul
Štiričlanska zasedba Prismojeni profesorji bluesa je znana po energičnem bluesu, ki se mu lahko zgodi, da postane psihadelični rock ali ritmični funk. Foto: Natalija Šepul

Lani marca so Miha Erič (ustna harmonika, lap steel kitara, vokal), Zlatko Đogić (bobni, vokal), Julijan Erič (kitara, bas kitara, vokal) in Miha Ribarič (bas kitara, vokal) v Kinu Šiška predstavili debitantski album Family, letos pa so na isti lokaciji predstavili že nov, dvojni album Prismojeni Profesorji Bluesa Live Križanke s povsem novim materialom, ki so ga premierno predstavili jeseni, seveda prav v Križankah. Takoj zatem so odpotovali v Združene države Amerike (ZDA), kjer so preučevali bogato dediščino bluesa in rock'n'rolla.

Na koncertih jih lahko ujamete 3. junija v Tolminu (Žur na klancu), 17. junija na Festivalu Ginbrin v Dutovljah, 29. junija v Velenju, 3. julija v Kranju, 13. julija na Dnevih Radovljice, 14. julija pa na festivalu Pivo in cvetje v Laškem.

Poklepetali smo z bratoma Julijanom in Miho Eričem.

> Po letu dni od izida vašega debitantskega albuma ste letos izdali dvojni album. Glasbenega ustvarjanja ste se lotili precej resno in zavzeto, navdiha vam očitno ne primanjkuje.

Julijan: “Naslednje leto bomo praznovali deseto obletnico obstoja benda v tej zasedbi. Skladb se je nabralo kar nekaj. Skladiščimo jih, potem pa kar naenkrat skočijo na nov album. Tokrat smo dobili dobro ponudbo, da posnamemo kar cel koncert, in to smo z veseljem storili. Navdih pa te lahko čaka na vsakem vogalu, samo prepoznati ga moraš. Ravnokar smo začeli proces snemanja nove studijske plošče.”

Miha: “V vseh teh letih smo ustvarili veliko skladb, a jih nismo snemali. Ko pa skladbe dozorijo in se 'uležejo', so seveda dovolj zrele za na album.”

> Po čem se albuma razlikujeta?

Julijan: “Na prvem, studijskem albumu, je zvok bolj urejen in kakovosten. Drugi album, posnet v živo, pa je na nek način bolj surov in brezkompromisen. Če imaš pri prvem možnost dodajanja efektov, oblikovanja neke ideje proti popolnosti, potem je glavna razlika pri drugem ta, da so komadi natanko takšni, kot smo jih zaigrali na koncertu. Pustili smo jih celo v istem vrstnem redu, kot smo jih igrali.”

Miha: “Prvi album je studijsko ovekovečen, zvok je bolj 'prečiščen', medtem ko je pri albumu v živo zvok bolj poln, organski in prav tak, kakršni smo mi.”

> Nosite precej unikatno ime. Ob kakšni priložnosti vam je padlo na pamet?

Miha: “Nekoč, ko smo bili še skupina The Đipsiz, smo igrali na semestrskih zabavah na Akademiji za likovno umetnost. Orgličar Miha je za to priložnost ilustriral kitaro, ki se smodi na gigantski ponvi. Ko je to videl tamkajšnji profesor za risanje in slikanje Milan Erič, se mu je utrnila ideja za takšno ime. Nemudoma smo ga zapisali na plakat, potem pa se je ta naslov prijel nas, kot se je kitara tiste ponve (smeh).”

> Glede na vašo zgodovino skupnega ustvarjanja ste lani že napolnili Križanke, nedavno pa ste bili nominirani za nagrado žaromet za najboljše glasbenike. Kako doživljate ta hiter vzpon na domači glasbeni sceni?

Julijan: “Igramo skoraj deset let, torej že kar nekaj časa. Res pa je, da smo z bolj organiziranim in kontinuiranim igranjem začeli pred približno štirimi leti. Pred tem nismo imeli tako pogostih koncertov in včasih smo imeli tudi dolge pavze. Všeč nam je, da lahko igramo za vedno večjo publiko. Naša glasba se nam zdi univerzalna, zato jo radi igramo kjerkoli in pred komerkoli. Želimo si še večjih izzivov.”

Miha: “Vse skupaj je kar zabavno in smo zelo počaščeni, da nas je publika tako sprejela. Vajeni smo rednega igranja (tudi štirikrat na teden). Glede na to, da je precej pestro, je dobrodošlo tudi to, da je naša ekipa okrepljena še z dvema članoma. Veliko zaslug gre menedžerki Nataliji Šepul, ki obvladuje in organizira prav vse, kar je treba. Organizirala je tudi oba koncerta v Kinu Šiška, v Križankah ter trimesečno turnejo po ZDA. Nepogrešljiv je še tonski mojster Janez Zega, prekaljen oblikovalec zvoka.”

> Veljate za najbolj odbite in energične profesorje, kar jih Slovenija premore. To lahko poslušalci doživijo ob poslušanju vaše glasbe ter na koncertih. Od kod črpate to energijo?

Julijan: “Energijo v glasbi smo najbrž ohranjali še iz starih osnovnošolskih in zgodnjih srednješolskih dni, ko smo poslušali metal, punk in ska. Seveda so potem počasi prišli tudi Led Zeppelin, Jimi Hendrix, Muddy Waters, Howlin Wolf, Johnny Cash in ostali, ki so nas navdihnili. Predvsem smo vsi štirje taki, da imamo radi energično glasbo. Čudno bi bilo stati na odru, ne da bi začutil glasbo. Ko igramo, se povsem prepustimo ritmu in občutku, takrat se za moje pojme začne prava stvar. Če lahko publika začuti to, potem smo naredili svoje (smeh).”

Miha: “Fascinira nas praktično vsa glasba sveta. Bolj vplivna za nas je pa zagotovo glasba 50., 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Ti žanri so nas prepričali do te mere, da se počutimo res dobro, ko jih poslušamo in igramo. Opazili smo, da je zadnji dve leti poslušalcev teh zvrsti veliko več.”

> Poleg energičnega bluesa v svojo glasbo vnašate tudi psihadelični rock ali ritmični funk, specifične so tudi distorzirane orglice. Imate morda kak izraz za žanr, ki ga igrate?

Julijan: “Prav zares je to 'prismojen blues rock'. Orglice so tukaj res posebnost, saj Miha ne igra samo blues standardov, ampak se brez problema vključi tudi v hitrejše in bolj ritmične skladbe.”

Miha: “Sami se ne opredeljujemo in ne omejujemo preveč, raje to prepustimo poslušalcem, potem pa z zanimanjem poslušamo, s čim nas povežejo oziroma kako nas označijo.”

> Ste pred tem izkušnje nabirali tudi v drugih skupinah?

Julijan: “Kitaro sem začel igrati pri 16 letih, v gimnaziji. Slučajno sem pristal v razredu, kjer je kar nekaj sošolcev igralo inštrumente. Takoj smo se pobratili. Prvi bend z imenom Social Cookie je sestavljalo sedem članov: štiri kitare, bas, bobni in trobenta. Si predstavljate, kako kaotično je to moralo biti? Igrali smo energičen ska-punk in imeli tri koncerte. Bobnar je bil že takrat Zlatko, s katerim sva potem čez nekaj časa kar dolgo igrala skupaj v trio zasedbi ĐEZ (Đogič, Erič, Zelič), in sicer vse do nastanka Prismojenih. Po Social Cookie smo štirje kitaristi iz benda naredili nov band, ki je že bil konglomerat ska-punk glasbe in glasbe 60. let ter bluesa. Zamislili smo si 'štos', da za vsak naslednji koncert zamenjamo ime in prav tako smo se vsi štirje menjavali na inštrumentih. Drugi koncert smo imeli v Kekec baru, kjer se nam je prvič pridružil moj brat Miha na improviziranem saksofonu, takrat še osnovnošolec. Bendu je bilo tisti večer ime Na licu mesta (kar je prispodoba na količino improvizacije uporabljene v skladbah). Sledila so še imena Na suho, Depresivni dedek Mraz, Mirna Zemlja. Z basistom, sošolcem Klemenom Zeličem sva se nato zopet združila z Zlatkom na bobnih in dolgo časa smo igrali kot trio ĐEZ s pogostim gostovanjem Mihe na orglicah, saksofonu ali trobenti. To je bila nekako pot do začetkov s Prismojenimi. Na fakulteti sem spoznal basista Miho Ribariča in skupaj z Zlatkom smo ustvarili nov bend. Kmalu se nam je na vajah kot stalni član priključil še moj brat na orglicah. Zelo rad igram tudi z drugimi glasbeniki. Po vsej Sloveniji imam glasbene prijatelje, s katerimi ob priložnosti zaigramo. To je odličen občutek.”

> Vaš repertoar se ponaša z vašimi avtorskimi skladbami v angleškem jeziku. Vam je tudi to odprlo pot v ZDA?

Julijan: “Mislim, da smo si že od nekdaj želeli igrati v tujini. Ampak angleški jezik smo izbrali zato, ker je za to zvrst glasbe najbrž najbolj prikladen. Ritmično in zgodovinsko je neločljivo povezan z bistvom te glasbe. Ko smo začeli igrati v tujini, pa je bila, seveda, to velika prednost. Imeli smo le težavo, ker se je slovensko ime tako dobro prijelo, alternative v angleščini pa nismo imeli. No, sedaj jo imamo: Wacky Blues Professors.”

Miha: “Absolutno, preposlušali smo ogromno ameriške glasbe z različnimi narečnimi izrazi, katere smo vključili tudi v naše delo. Američani so bili navdušeni nad besedili, saj so jih res pozorno poslušali, večina vokalnih skladb je pripovednih in pa družbenokritičnih.”

> Kaj ste lani tam natanko počeli?

Julijan: “Potovali smo vsepovprek z željo po čim več nastopih in spoznavanju glasbenikov ter scene. Nekaj koncertov nam je uredila že Natalija Šepul, ki je dala že prej pobudo za skupno ustanovitev kulturnega zavoda Orbita in ki sedaj redno dela z nami in ureja organizacijsko plat. Ugotovili smo, da se lahko infiltriramo na odre klubov tudi, ko so že polni. Včasih tudi 20 minutni nastop pusti močan vtis na poslušalcih. To je bilo videti približno takole: če nismo imeli vnaprej urejenega koncerta, smo se pripeljali v mesto in spraševali po klubih, če bi lahko nastopili. Če smo enkrat dobili priložnost in so nas slišali pravi ljudje, smo s tem dobili še tri druge možnosti za nastop. Povprečno smo igrali trikrat ali štirikrat na teden. Vsepovsod, na ulici, manjših klubih, sem in tja pa smo imeli tudi kak večji koncert. To je bila trimesečna čista glasbena izkušnja in jo bomo zagotovo še ponovili (smeh).”

Miha: “Natalija je organizirala celotno pot do tja in še prek ZDA. Šli smo z namenom, da spoznamo tamkajšnjo glasbeno sceno, ljudi, si utremo pot in predstavimo naš način igranja, predvsem pa nas je zanimal njihov odziv. Bilo je fantastično, tri mesece je minilo kot bi trenil, vabijo nas, naj pridemo nazaj, kar bomo zagotovo še storili.”

ANA CUKIJATI


Najbolj brano