• Prizor iz filma Rudar
    Prizor iz filma Rudar

Rudar izkoplje resnico

četrtek, 28. september 2017, 12:52

V filmu Rudar je metafora vgrajena v zgodbo: rudar na svoji misiji odkoplje resnico in jo želi prinesti na svetlobo belega dne. To je film, ki je režiserki Hanni A. W. Slak prinesel vesno za režijo na pravkar minulem 20. FSF, in obenem film, ki bo naš prihodnji kandidat za nominacijo za oskarja. Posnet je po resnični zgodbi.

Gre za dolgo in navdihujočo zgodbo. Mehmedalija Alić je v pokolih v Srebrenici izgubil vse moško sorodstvo. Pri 14 letih se je preselil v Slovenijo, se šolal in kasneje začel delati kot rudar. Leta 2009 je bil poslan v Hudo Jamo pri Laškem, da bi tam porušil še zadnjo pregrado v rovih. In tam je našel … žrtve pokola. Trupla pobitih po drugi svetovni vojni in nato pozabljenih, odetih v govorice, skrivnost. Več kot 2500 mrtvih. Ko je skušal zadevi priti do dna, so ga odpustili. Zgodba Mehmedalije Alića je zgodba človeka, ki je videl nešteto ljudi “izbrisanih” na različne načine - s pobijanjem, po smrti ali z zakoni. A pri tej eni zgodbi, zgodbi “svojega” jaška, se ni ustavil.

Njegova knjiga Nihče (Niko i ništa) je leta 2013 izšla pri Cankarjevi založbi. Režiserka Hanna A. W. Slak je že leta 2010 pripravljala snov za ta film; gre za fikcijo, posneto po resnični zgodbi. Ni težko videti, kaj vse jo je pritegnilo k dramatični zgodbi. Toda pravi, da jo je najbolj pritegnil prav lik Mehmedalije. Zgodba človeka, ki se ne ustraši nobenega sistema, jo je fascinirala.

To je drugi film po vrsti, ki v domače kinodvorane prihaja naravnost s pravkar končanega 20. FSF. Je eden tistih, ki imajo precejšnje možnosti, da se o njih veliko govori in piše. Zagotovo bo politiziran. Tematike Hude Jame oziroma Barbarinega rova so sicer že znane. Toda to ni zgodovinski film - je igrani film, ki temelji predvsem na identiteti enega človeka, ki mu resnica pomeni več kot vse ostalo in je pripravljen zanjo zastaviti življenje. Mehmedalijo Alića v filmu igra Leon Lučev, ki je za to vlogo na 20. FSF dobil nagrado za najboljšo moško glavno vlogo. Tretjo nagrado je prejel Vlado Gojun za montažo.

Hanna A. W. Slak je bila sicer rojena leta 1975 v Varšavi. Da, prihaja iz umetniške družine - njen oče je Franci Slak, njena mati Hanna Preuss. Posnela je in dobila priznanja za kratke filme, leta 1999 je postala najbolj obetavna slovenska ustvarjalka leta. Celovečerni prvenec je bil film Slepa pega z Manco Dorrer - film ji je med drugim prinesel nagrado ekumenske žirije na festivalu v Cottbusu. Sodelovala je v omnibusu Desperado Tonic in posnela otroški film Tea, ki je dobil štiri nagrade na FSF leta 2007, med drugim nagrado za najboljši film. To je njen tretji samostojni celovečerec.

PETER ZUPANC


Povej naprej: