Skupina Fish on Mars - glasbeniki s kemijo

Že dolgo ni kakšna nova skupina občinstvo tako odpihnila v višave, kot so to v Hangar baru v Izoli storili Fish on Marsoziroma kitarist Renato Brainich, basist Goran Štefanec - Štef in bobnar Gal Furlan. Prvenec My Hungry Ghosts je izšel pred komaj nekaj meseci, in vendar se zdi, kot da smo ga od zmeraj čakali. Fish on Mars je glede na zvrst tako neoprijemljiva, da jo je užitek videti, kako se cvre v lastni eklektičnosti.

V Hangar baru je skupina Wrong Generation odlično segrela občinstvo, ki po porciji “Ribe na Marsu” glasbenikov ni želelo spustiti z odra. Pa so jih morali. “Ploščo smo zaigrali v celoti. Coverjev pa ne igramo,” je bil odločen Goran Štefanec - Štef. Z razlogom. Morda bi ljubljene Toole še znal prenesti na lasten bas, a tega ne počne. Fish on Mars igrajo avtorsko glasbo in po treh letih vaj, ki so jim dinamiko dali odhod bobnarja in prihod Gala Furlana, so sestavili povsem samosvojo zgodbo. O skupini smo se pogovarjali z Goranom Štefancem, ki ga prijatelji ljubkovalno imenujejo tudi Štef.

Dan, ko prodaš kitaro

V 70. letih prejšnjega stoletja rojena Štefanec in Brainich sta se v isti skupini našla že kot najstnika. V Sv. Antonu pri Kopru je v začetku 90. let nastal Ego Trip, v katerem je bobne igral Enis Beganovič, Predrag Rajčič je prispeval vokal, vendar so bili fantje premladi, da bi ohranili, kar so gradili. “Toliko navdušenja smo vložili v skupino Ego Trip, da nas je razpad čisto potrl,” se spominja Štef. Skupina je razpadla, Štefanec in Brainich sta prodala inštrumente. Prvi se je celo preselil na drugi konec Slovenije, drugi je postal znan DJ reggae glasbe, nekakšen boter tega, kar danes v Istri uspešno počne Matjaž Marinič s Freedom Fighterssound.

Po 15 letih se je pri obeh prebudila želja po igranju, in to kar sočasno, tega le vedela še nista. Odlični istrski bobnar Gregor Brajkovič je Štefancu povedal, da tudi Brainich išče basista. “Z Renatom se nisva ne videla ne slišala 15 let. Pa ga pokličem ... Na drugi strani tišina. Potem pa sva se začela pogovarjati,” se z veseljem spominja Štef.

Brainich mu je povedal, da že tri mesece misli nanj. Da je dan pred tem klicem kupil kitaro, pa niti žena še ne ve. “Še danes se mi kocine postavijo pokonci. Med nama je bila vedno kemija,” pojasni Štef.

Ko ti bobnar bere misli

Če je s prvim bobnarjem, ki se jim je pridružil, ni bilo, so v Galu Furlanu našli dušo trojčico. Znova so pomagali prijatelji in po ustnem preizpraševanju je informacija prišla v Furlanova ušesa. “Bil je vse, kar smo želeli. Bral mi je misli. To je bilo to. Začeli smo vaditi in naredili to ploščo.”

Plošča My Hungry Ghosts je nekoliko temačna, preveva jo drama, ki pa se ritmično in melodično spreminja in pretaplja v bolj svetle melodije. Njihova prednost je v tem, da niso predvidljivi. Čeprav je tukaj temačna stran, v kateri se čutijo vplivi skupin Depeche Mode, Led Zeppelin, Pink Floyd, Focus, Mission, Sisters of Mercy. Renato Brainich svojo kitarsko zgodbo navdihuje z metalom, glam rockom in hitrostno virtuoznostjo Stevea Vaia in Joea Satrianija.

Da zadeva ne bi zašla, je tukaj Gal Furlan, tolkalski mojster, ki se je naposlušal tudi jazza v vseh kombinacijah ali pa tolkalistov, kot je Yoyo Mayer. “Je fantastičen bobnar, skromen, vedno pristen in nežen. Iz naše nekompatibilnosti okusov je prišlo ven to, kar sedaj slišimo,” se skozi gastronomijo izrazi basist Štef, ki je poleg tega še kuhar in gurman.

Kje pa se je po poti izgubil vokalist, ga vprašamo. “Nimamo kaj povedati niti na temoljubezenskih zgodb niti družbeno-političnih. Rage against Machine to odlično počnejo. A smo rekli, zakaj ne bi naredili skupine brez besedil in vokala. Saj smo poskusili tudi z vokalistom, pa se nismo ujeli. Klaviaturista smo prav tako želeli, vendar niti z njim ni šlo. Ugotovili smo, da imamo mi trije dovolj poln zvok.”

In snemalec je stisnil gumb

Zdi se, da so bile skladbe uvrščene na ploščo po kronologiji nastajanja. Ko Štefa vprašamo, kako bi opisal njihovo rojstvo in ali je naključje, ko se zdi, da v prvem komadu Extremishe Situazion na kratko razložijo, kdo so, pove: “Ja, ta je bil res zafrknjen, bili smo še neuigrani. Ampak prav prvi komad, ki smo ga ustvarili, je Is this Funk?, kateri je nastal še s starim bobnarjem. Sledila sta še komada Ekstremishe Situazion in Klima ter ostali. Waves pa je bil zadnji, kar se verjetno tudi sliši.”

Nastajanje istoimenske skladbe My Hungry Ghosts se je začelo kot jam session v studiu, pripoveduje Štef. Bila je pozna ura. Ekipa je sedela zunaj, Štef je odšel v studio. Prižgal je bas in začel igrati glasbeno linijo. V studio sta prihitela še Gal in Renato, snemalec je k sreči prižgal gumb za snemanje. Renato je vrtel Štefove efekte na pedalih. “Posneli smo ga iz prve. Nikoli ni bil popravljen. Namerno smo ga dali za ime plošče. Ni komad, pač pa uvod v Waves, a še vedno globok, zaigran z občutkom.”

Koncert je prinesel ne le njihove obraze, ki jih sicer spretno skrivajo na naslovnici plošče, pač pa tudi živo verzijo te mestoma surove udarnosti. Če so se pred izolskim koncertom bali, kako bo Waves zazvenel, saj je posnet kot zavesa zvokov in kitare, je komad v Hangar baru zvenel še bolje.

Nekateri komadi se začnejo v enem vzdušju, drugi v drugem, med njimi se dogajajo fuzije. Ideje prispevata Štefanec in Brainich, Gal pa je tisti, ki bere misli. Midnight coffee, denimo, je Brainicheva skladba, v kateri ni basa, podlaga za kitaro pa je narejena na looperju. Brainich ga je zaigral v jutranjih urah, pridružil se mu je Furlan, ki je v studio postavil nešteto tolkal in perkusij ter se prav nesramno dobro poigral.

Bend mora verjeti vase, poudarjajo člani. Grizli bodo še dalje, saj toliko neverjetnih naključij, zaradi katerih so se srečali, ne morejo biti zgolj “naključje”. Poslušalci jih bodo lahko slišali 20. maja v Klubu Baza v Ajdovščini, 25. maja v Baru Prulček v Ljubljani in 27. maja v Klubu AGD na Vrtojbi.

ALENKA PENJAK

---