Skupina Noair trga s sebe spone nadčloveka

V alternativni pop, ki ga je pred tremi leti ponudila vesoljni javnosti na prvencu Existential, se je po poti vse bolj prikradla elektronika, na koncertih pa se je alternativni pop podal v vode progresivnega rocka.

Skupina Noair je na svojem drugem albumu SuperHuman še bolj zanimiva, drugačna, posebna. Takšna, da ji namenoma držiš figo v žepu v želji, da bi pevec in kitarist MaksBembič, basist Jaša Hedžet Jajo, kitarist Aleksander Družina Sandoc in bobnar Gregor Brajkovič Brajko še dolgo iskali tisto nekaj.

V idiličnem zelenem okolju istrskega podeželja je hiša, v hiši klet, v kleti vadnica, v vadnici pa glasbeniki. Z njih kaplja pot, telesa skušajo uravnavati temperaturo, ki jo dviguje notranji ogenj, a ta je premočan, oči žarijo, telesa več kot očitno uživajo. Ali kot nam po vajah na vprašanje, kako se počuti, basist Jaša Hedžet Jajo odgovori: “Sprostil sem obilico energije.”

Plošča SuperHuman, pri kateri je kot producent sodeloval Robi Bulešič,bo svojo uradno premiero doživela ta petek v koprskem Centru mladih Koper. “Ta prostor je nekaj najlepšega, kar Koper ima. Komaj čakamo koncert,” doda Jajo.

> Novo ploščo ste dejansko končali že pred dobrim letom. Kako se glasbenik odloči, kdaj je nečesa konec?

Maks: “Ko se stilsko izčrpa, ko ugotovi, da v tej smeri ne bo mogel več kaj dosti narediti. Takrat ve, da to, kar je naredil, mora spraviti v nek koncept in se podati naprej.”

> V kateri stilski fazi so sedaj Noair?

Maks: “Nekatere stvari so drugačne. Razmišljamo, da bi lahko poprijeli za kakšne druge inštrumente, da bi lahko k sodelovanju povabili še kakšnega člana. Mika me, da bi uporabil še več elektronike. Naši ritmi so bolj počasni, ambientalni, melanholični, žalostni.”

Aleksander: “In še zmeraj energični!”

> Aleksander, kako vidite svojo vlogo v nastajanju zadnjega albuma?

Aleksander: “Za ta album sem napisal dve besedili. Na kitari pa sem storil tisto, kar sem lahko.”

Jajo: Poleg tega, da je solo kitarist in eden karakterno najbolj zanimivih ljudi, kar jih bend lahko ima, je treba podčrtati dejstvo, da je glasbeni 'farber'. Ne šarmer, ampak tisti, ki poskrbi za barve v komadu, tisti, ki doda piko na i.”

> V zadnjih treh letih, odkar je izšel prvi album Existential, ste obiskali številne odre. Dozoreli ste kot glasbeniki. Kakšne spremembe opažate?

Maks: “Ta plošča je nastajala v drugačni zasedbi, saj se nam je pridružil bobnar Gregor Brajkovič. Osebnostno se nismo spremenili, dejansko smo že odrasli ljudje, saj smo domala vsi presegli 30. leto. Nekaj izkušenj pri organizaciji in komunikaciji, povezanimi z nastopi, pa smo le pridobili. Zadeve so postale bolj 'tekoče'.”

> Kakšna je slovenska klubska scena?

Gregor: “Onkraj Črnega Kala smo nastopili samo v Ljubljani in Mariboru. Na Mostovni, na primer, še nismo bili.”

Jajo: “Po izidu plošče si najbolj želimo, da bi imeli čim več koncertov.”

Gregor: “Vse bolj pogosto se nam dogaja, da po koncertih ljudje pristopijo k nam, želijo se pogovarjati, kar se nam zdi zelo lepo.”

> Kaj, menite, da spodbujate v občinstvu? Očitno je, da se poleg melanholičnih prebudijo tudi pozitivna čustva.

Jajo: “To je podobno dramam, kjer se zgodi moment katarze. Živimo v precej temnih časih, ljudje so melanholični, a kadar slišijo nekaj melanholičnega, kadar se s tem poistovetijo, se v sebi malo zjočejo in se dejansko počutijo bolje. Vse 'štima'. Mi smo tista nelažniva ezoterika, ki je ni treba kupiti.”

> Kako to, da ste se prepustili čustvom?

Jajo: “Tako kot je bila do druge polovice 20. stoletja ženska seksualno zatrta, tako so bila tudi moška čustva zatrta. Sedaj je čas, da ženske več govorijo o seksualnosti, na nas pa, da malo več jokamo. Vse se obrne, in prav je tako.”

> Kako bi opisali nastajanje skladb? Pred tremi leti je Maks prinesel vse komade. Pa tokrat?

Maks: “Precej podobno je bilo. Naredil sem komade, jih posnel, na vajah smo jih zaigrali, predrugačili. Novim idejam nikoli ne rečemo ne.”

> Kdaj si vzamete čas za glasbo in besedila?

Maks: “Pomnilnik mojega telefona je poln različnih posnetkov. Trenutno smo v fazi promocije, koncertov, ko pa sem glasbeno aktiven, se temu prepustim in se mi 'odpelje'.” (smeh)

> K novi zgoščenki je priložena tudi knjižica, v njej pa besedila. Poslušalci jih bodo končno razumeli in se jih naučili. O čem govorijo nove pesmi?

Maks: “Ostajajo družbeno kritične, moja opažanja, introvertirana besedila, ki govorijo o tem, kako se človek spoprijema z moderno družbo. Kakšne posledice nanj pusti, kako reagira in kaj družba od njega želi. Želi, da postane superhuman, nadčlovek, ki je kos vsemu, kar se dogaja. Čustva dandanes niso pomembna, pač pa uspeh.”

> Se nam dogajata Aldous Huxley in George Orwell, Krasni novi svet in 1984 ?

Jajo: “Zagotovo se nam dogaja tisto, kar opisujeta knjigi 1984 in Živalska farma. Na prejšnji plošči je bil prikazan posameznikov pogled na družbo, sedaj pa smo se prepustili razmišljanju, kaj se dogaja s posameznikom zaradi družbe. Nanj gledamo iz zunanjega zornega kota.”

> Okoli sebe ste zbrali še nekaj ljudi, ki so se vklopili v vašo filozofijo. Denimo ilustratorko naslovne grafike in avtorico promocijskih fotografij Žano Šuran.

Jajo: “Žana Šuran je odlična oblikovalka, ki je našo muziko vizualno izjemno dobro interpretirala. Neverjetno se mi zdi, da obstaja nekdo, ki zna vizualizirati to, kar delamo.”

> Njene grafike odražajo, kako minimalna so pričakovanja in želje človeka, če se bo nekritično prepustil temu, kar prinaša tehnološka prihodnost.

Jajo: “Na prvi naslovnici je Žana upodobila notranje stanje tega posameznika, ki se sooča s posledicami, ki jih družba pusti na njem. Čeprav mora dajati videz nadčloveka, se z njim dogaja nekaj povsem nasprotnega. Žana je za vsako besedilo naredila svojo ilustracijo, ki ponazarja potek bombardiranja tega človeka in njegovo duševno stanje. To stanje ni samo melanholično, pač pa že morbidno.”

Maks: “Zgodbo posameznika skladbe pripovedujejo v natančno takšnem vrstnem redu, kot so nanizane na plošči. Skozi ploščo se ta posameznik spreminja. Prvi komad Holly G. je primitiven, seksualen, drugi Colours govori o tem, kako mu gre na živce, da je življenje polno teh čustev, on pa je njihov ujetnik. Naslednji Patterns je zgodba o ciklusu rojevanja, reproduciranja, umiranja in o tem, kako se rešiti teh vzorcev. Ta posameznik jih hoče izklopiti, nadene si sončna očala, čustva postavi na rob in postane super human. Piece of Chess namiguje, da takrat ko imamo nizko samopodobo, sledimo vodji, vladarju, nekomu z avtoriteto, saj prav to potrebujemo.”

> Se počutite bolj posameznik ali del družbe?

Maks: “Jaz se zelo prilagajam.”

Jajo: “Ne strinjam se. (smeh) Ti nočeš postati nadčlovek, upiraš se temu. Nadčlovek izgubi status posameznika. Ti pa to nisi.”

> Ali takrat, ko se temu uprete, postanete znova primitivni?

Jajo: “Točno tako. Izključiš se iz družbe, pa še takrat ti ostanejo miselni vzorci, ki niso tvoji. Nazaj k primitivnemu, pa s tem ne mislim nič žaljivega.”

> Maks, bi lahko živeli brez efektov?

Maks: “Z zvoki sem se vedno rad igral. Elektronika nadomesti to, česar nisem povedal na kitari. Dopušča, spremeni, daje nova obzorja.”

> Kako pa se počutite kot profesor geografije na osnovni šoli?

Maks: “To je zanimiva izkušnja. Današnji šolarji se razlikujejo od moje generacije v tem, da so bolj napredni glede elektronike in seveda seksualnosti, dejansko pa razlik niti ni. Hočejo se imeti dobro, živijo za današnji dan in se želijo zabavati zdaj in takoj. Ko si profesor, jih moraš dati v nekakšen okvir, jih zapreti, kar je zelo zahtevna stvar.”

> Kaj učence najbolj zanima pri vaših predavanjih?

Maks: “Ko razlagaš kompleksne stvari s fakultete, ki naj ne bi nikogar zanimale, jih ravno to pritegne. Kako, denimo, deluje tornado. Takrat je v učilnici popolna tišina.”

> Robi Bulešič je pri tej plošči sodeloval kot producent. Kaj ga je prineslo in kaj vam je prinesel?

Maks: “Robi je takšen, da posluša glasbo in če mu je všeč, ne potrebuje še drugih priznanj, da je nekaj dobro. Slučajno je dobil na mizo našo prvo ploščo, nas poklical in vprašal, ali je lahko naš producent ob naslednji plošči.”

Gregor: “Z njim bi lahko delali karkoli, ker je res duša od človeka.”

Maks: “On je zaljubljen v glasbo. Med snemanjem v Štalcerjih pri Kočevju je z nami preživel dneve in noči.”

Gregor: “Zapadel je bil prvi sneg, tri dni smo bili zaprti in delali.”

Jajo: “V copatih.”

Sandi: “In brez tuša.” (smeh)

ALENKA PENJAK

---