• Aleksander Novak
    Aleksander Novak
    Foto: Ivan Gregorič

V glasbi so trenutki, ki jih ne živimo

četrtek, 6. julij 2017, 12:18

Kantavtor Aleksander Novak pravi, da je glasba pomembna večna spremljevalka vseh nas. Tudi njemu je zelo pogosto pomagala skozi različna obdobja življenja, pogosto na poti v iskanju samega sebe.

Njegove pesmi so odraz njega samega, iskrene in polne volje do življenja. V zadnjem času se jih je nabralo že toliko, da bodo luč sveta ugledale na njegovem tretjem albumu, ki naj bi izšel v jeseni.

> Kdaj in zakaj ste se odločili prijeti za kitaro in zapeti?

“S kitaro sem se spoprijateljil v osnovni šoli, v zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Nekaj mi je manjkalo, ne vem več kaj, po moje ljubezen do doma, do Obale, kamor sem prihajal samo za vikende. Čeprav mi je bilo v Ljubljani lepo, saj sem bil v zavodu s prijatelji iz otroštva. Mogoče pa tudi zaradi tega, ker sem se zavedal, da zaradi slabega vida nismo bili enaki sovrstnikom. Z njimi smo težje igrali, na primer, nogomet, košarko, tudi stepli smo se težje, težje je bilo priti do dekleta … bili so pač hitrejši, ha, ha. Vedel sem, da lahko v glasbi in z glasbo nekaj dam, morda celo tekmujem z njimi. Odkar pomnim, sem bil borec in nisem maral izgubljati. Takšen sem še danes.”

> Je mogoče družinska ljubezen do glasbe vplivala na vas?

“Brat Easy (Iztok Novak, op.) je 13 let starejši od mene. Poslušal sem ga doma, ko je igral klavir, ko je ustvarjal svoje popevke. Hodil sem na koncerte bendov, v katerih je igral. Bila sva si zelo blizu in še vedno sva si. Mogoče pa me je res podzavestno pripeljal na glasbeno pot. Mama je tudi tu in tam kaj zapela, oče pa je govoril, da je on tisti pravi pevec in glasbeni motor družine, čeprav ga nikdar nisem slišal zares zapeti, ha, ha, ha! Ko sem hodil z bratom na njegove nastope, sem ugotovil, da glasba prinaša lepe stvari; tudi dekleta so ti bolj naklonjena. Iskal sem izpolnjenost. Tako sem začel pisati skladbe. Moja besedila - sporočila so dobivala pohvale. Spomnim se, da nas je v osmem razredu osnovne šole obiskal Iztok Mlakar. Ko sem mu zapel nekaj svojih popevk, mi je dejal: 'Fant, to so tvoje pesmi, ali ne?' Pritrdil sem in on je dodal: 'Ne izgubi tega!' Dokler bom živel, se bom spominjal njegovih besed.”

> Znano je, da je glasba zelo pomembna za vsakega človeka. Pravzaprav si ne moremo predstavljati življenja brez nje, vendar se njenega pomena zavedamo v tistih trenutkih, ko se nas dotakne na prav poseben način …

“Glasba je večna spremljevalka vseh nas. Ljudje v njej najdemo tudi trenutke, ki jih ne živimo. Odkrivamo polja, se dotikamo obzorij, ki se jih v realnem življenju ne dotaknemo. Si ne upamo do njih, ne želimo izreči tiste resnice: ne vem, srečen sem, ali pa to in to pogrešam, to in to me moti, želim spremeniti nekaj, želim se dotakniti zvezd, vsaj za trenutek. V glasbi se ljudje velikokrat strinjamo z izvajalčevim sporočilom, pa naj govori o družbeni angažiranosti ali kakršni koli niansi ljubezni. Vendar, žal, prevečkrat ostane le pri tem, da se strinjamo, poteze pa ne realiziramo. Sam stremim k temu, da pesem spremeni življenja na bolje, da ne ostane pri treh minutah in potem - konec. Želim si, da bi čim več ljudi iz nje potegnilo nekaj zase. Ne maram predolgih tekstov, pametovanj na dolgo in široko, človek potrebuje dve, tri besede, prave besede, da pridejo do srca. “

> Izdali ste dva studijska albuma in nekaj singlov, nato pa ste se nekje “izgubili”. Kaj se je zgodilo?

“Po albumih Želel želela in Do dna pripravljam zdaj tretji album, ki bo predvidoma izšel še pred koncem leta in ga bom predstavljal po Sloveniji na posebni turneji Vsi smo ljudje. To bo pogovorno glasbeni večer, v zares prijetni družbi meni bližnjih glasbenih sodelavcev. Res pa je, da sem se nekje na poti izgubil. O teh stvareh sem zapel v popevkah Do dna, Mi smo ljudje, Drugačna sva … Po skladbi Pentlja, ki je bila pred leti velika uspešnica, dolgo nisem našel nikogar, ki bi izdal moj prvi album, ki bi imel posluh za mojo glasbo. Takrat sem si rekel: 'Pa nič, pa naj bo doma na nočni omarici!' Sklenil sem pozabiti na kitaro, se povsem posvetiti službi in družini. A sčasoma sem ugotovil, da brez glasbe ne morem živeti. In spravil sem se na res tvegano pot. Kar nekaj denarja sem pustil v snemalnem studiu, a moral sem to storiti. Malce sem spremenil tudi način pisanja besedil. Ni bilo lahko, moral sem prek svoje bolečine, da sem lahko odpravil še kakšno drugo. V tem obdobju sem se veliko družil in se spoprijateljil s producentom Gabrom Radojevičem. V tistem trenutku je bil morda edini človek, ki sem mu povsem zaupal.”

> Bi lahko rekli, da je album Do dna , ki je izšel leta 2015, pravzaprav mejnik v vašem zasebnem in glasbenem življenju?

“Album Do dna je odraz težkega obdobja, ki sem ga preživljal. Pa tudi na nek način odraz mojega celotnega življenja. Od nekdaj sem čutil, da mora človek, ki je bolj ranljiv, bolj kot drugi stisniti zobe, se še bolj potruditi, da bi lahko nekaj dal in dosegel v življenju. V nekem trenutku sem se počutil odrinjenega, stisnjenega v kot in o tem še danes težko govorim. No, in ker je ta album nastajal v mojem prav posebnem življenjskem obdobju, sem ga najprej posvetil sebi, potem vsem slepim in slabovidnim, pa tudi vsem ostalim ranljivejšim skupinam ljudi. Razen promocije plošče, drugih povabil za nastope ni bilo in tako sem odšel na ulico. Želel sem, da ljudje slišijo popevke s tega albuma, da prisluhnejo besedilom. Popevke z albuma niso različica trenutne uspešnice, ampak samo skladbe, ki so prišle iz srca in vsebujejo sporočilo. Četudi na ulici, ko ljudje hodijo iz lekarne, iz trgovine, na zmenek, po otroka, sem želel, da slišijo besedo, da slišijo klic, ko hodijo naprej po svoji vsakodnevni avtocesti. Lahko rečem, da mi je marsikdaj uspelo. In na ulici sem navezal najlepše stike v svojem življenju. Kdaj tudi poleg koša za smeti, tudi tiste najbolj pristne in zelo osebne.”

> Niti v glasbenem svetu vam ni z rožicami postlano.

“Niti najmanj. Borba je vsepovsod. Pomembno pa je, da se boriš s samim seboj in ne z drugimi. Nimaš vpliva na razmišljanja. Zapoješ in tako poveš, kar si imel povedati. Če nimaš za seboj velike založbe ali agencije, ki ti uredi gostovanje, zagotovi, da si prisoten v radijskih glasbenih programih, je malce težko. Ljudje te morajo spoznati in ugotavljam, da sem imel prav, ko sem mislil, da je na dolgi rok najbolj pomemben osebni stik, ki ga navežeš z ljudmi. Že nekaj let postopoma prihajajo k meni eden po eden, ker so sami tako začutili, ne pa zato, ker bi jaz koga prosil.”

> Kaj ste spoznali z nastopanjem na ulicah?

“V nekem trenutku življenja sem se 'strgal z verige'. Imel sem kredit za snemanje albuma, nastopov ni bilo, moral sem nekaj narediti, če sem na koncu želel še nadaljevati svojo glasbeno pot. Na nek način je bilo to sebično dejanje, saj je zaradi tega trpela moja družinska zasebnost, vendar sem moral to storiti, tudi za hčerko Metko, ki je prinesla sonce v moje življenje. To odločitev sem sprejel kot boj za preživetje - moje osebnosti, ki je v tistem trenutku razpadala. Vedel sem, verjel sem, da nosim nekaj v sebi za ljudi. Veste, če vam povem, da zelo, zelo slabo vidim in sem kljub temu v vseh možnih urah, tudi nočnih, igral po ulicah, ne le obalnih, pač pa tudi ljubljanskih, vam verjetno veliko pove. Zgodilo se je, da sem se kdaj znašel v brezizhodnem položaju sredi noči, a me je vedno neko srečno naključje pripeljalo na pravo mesto, da sem se lahko vrnil domov. Načeloma sem te podvige izpeljal sam. Tu in tam pa je prišla tista roka, ki me je odpeljala na varno in tem rokam bom večno hvaležen - tako spoznaš prijatelja.”

> V tem obdobju je nastala popevka Živeti , v kateri pojete, da je kljub negativnosti življenja lepo živeti.

“To obdobje mi je vrnilo vero v življenje, vero v ljudi. To skladbo sem na ulici večkrat zaigral prav zaradi sporočila. Velikokrat sem med izvajanjem začutil, kako so se ljudje obrnili proti meni, čutil sem njihove poglede! Bil sem vesel, ker sem ugotovil, da je skladba prišla do src mimoidočih. Mogoče so se tudi zamislili. Več od tega si težko želiš.”

> Kdo vam je na vaši, ne prav lahki življenjski poti, poleg glasbe, seveda, vedno stal ob stani? Kaj pa glasbeni kolegi?

“Ob strani mi je stala moja družina. Kolikor ljubezni je premogla, toliko je dala. In v določenih trenutkih jo je bilo res veliko. O finančni plati tu ne govorimo, saj je vse nastalo iz nič. Glasbeni kolegi so lepa zgodba, kar nekaj se jih je zvrstilo in ne bi vseh našteval. Poleg srčnega brata Easyja, ki me je tudi vpeljal v svet glasbe, bi posebej izpostavil že omenjenega Gabra, in seveda prav tako izjemnega človeka, Jana Baruco, s katerim sodelujem pri pripravi tretjega albuma. Lepo je, ko še nekdo drug razume, kaj želiš, saj tako lažje spoznavaš vse delčke sebe, svoje moči, nežnosti, strasti …”

> Po dolgih letih trdega dela, ko ste prišli, kakor ste povedali, do dna, so vaše popevke le prišle na dan. Še posebno letošnje leto. Najprej nastop na Dnevih slovenske zabavne glasbe z lepo skladbo Dotik stare Ljubljane in sedaj na prihajajočem festivalu Melodije morja in sonca s popevko Mesto rož.

“Vesel sem, da se je to zgodilo. Še posebej zato, ker so skladbe prišle same od sebe. Brez načrtovanja. Kjer sem igral, tam sem pisal. Tako preprosto je to. Opažam, da ljudje gledajo festivale. Sprašujejo me, kod sem hodil do zdaj. No, vesel sem, da lahko pokažem, povem, da ta glasba ni od včeraj, niti od danes, ampak da je to pot, del katere je tudi nastop na festivalih. Veselim se nastopa na Melodijah morja in sonca. Saj sem tu doma in čutim še toliko večjo podporo okolja, v katerem živim in največ igram. Vesel sem, da se je to zgodilo. Vesel tudi zaradi ljudi, ki so mi metali kovance v kovček za kitaro. Brez teh prispevkov ne bi bilo tega, o čemer se pogovarjava. Naj še omenim, da je za igranje na ulici potrebno imeti nekaj v sebi, mogoče drznost, ne vem, in mimoidoči tega nikakor ne podcenjujejo. Na ulici te spremlja veter, tudi dež in tudi ljudje, ki ti ne želijo vedno dobro. Vse to je treba premagati in izžarevati sebe, svojo moč in energijo, da se preliva, in izzvati pozitivni trenutek naključnih ali nenaključnih srečanj.”

MAJDA SANTIN


Povej naprej: