“Borci za pravice nikoli niso priljubljeni. Mogoče so le po smrti.”

Letošnja vileniška avtorica v fokusu Suzana Tratnik je lezbična pisateljica. Taka oznaka je pravilna in je ne smemo zamolčati, pravi. Tuji bralci jo bodo pobliže spoznali s pomočjo zbirke prevednih kratkih zgodb Games with Greta and other stories, ki bo ob tej priložnosti izšla pri ameriški založbi Dalkey Archive Press.

Suzana Tratnik: “Ugotavljam, da smo lezbične literatke pri nas  neverjetno uspešne: Kristina Hočevar,  Urška Sterle, Nataša Sukič, ki je zdaj 
uvrščena med pet finalistov za kresnika, Nataša Velikonja, jaz ...    Velik uspeh za majhno Slovenijo.” Foto: ANDRAŽ GOMBAČ
Suzana Tratnik: “Ugotavljam, da smo lezbične literatke pri nas neverjetno uspešne: Kristina Hočevar, Urška Sterle, Nataša Sukič, ki je zdaj uvrščena med pet finalistov za kresnika, Nataša Velikonja, jaz ... Velik uspeh za majhno Slovenijo.” Foto: ANDRAŽ GOMBAČ

> Običajno vas potiskajo na obrobje, festival Vilenica pa vas postavlja v središče, v fokus. Kako se počutite?

“Presenečena sem. Nazadnje, ko sem bila na Vilenici, leta 2010, je bil avtor v fokusu Tomaž Šalamun. Rekla sem si, da je to vsekakor prava izbira, saj je Tomaž pomemben avtor ...”

> Mar sebe nimate za pomembno avtorico?

“Ne vem, zmeraj težko oceniš svoje dosežke. Ali pa sem do sebe prezahtevna. Zmeraj se mi zdi, da sem malo napisala. Drugi so več. Je pa res, da ne gre samo za kvantiteto, za količino napisanega. Pri pisateljih je pomembno še nekaj - miniti mora veliko časa, da se pokaže tvoj pomen. Vsekakor pa je lepo, če priznanja dočakaš že za življenja, saj z njihovo pomočjo laže ustvarjaš.”

> Kaj bi rekli, je festival Vilenica z izbiro vas kot avtorice v fokusu pokazal pogum? Ali pa leta 2016 za tovrstno potezo pogum ni več potreben?

“Hm, na to pa sploh nisem pomislila.”

> In poleg vas bo Dubravka Ugrešić, eno najostrejših peres Balkana in nagrajenka letošnje Vilenice.

“Dubravka je že kar legenda, mi je v veliko čast, da so me postavili obnjo. Ne vem, bi morali vprašati organizatorje festivala, a mislim, da sem vseeno že precej uveljavljena avtorica, torej z mano ne tvegajo veliko. Morda sem naivna, ampak nič hudega.”

V Ljubljani je našla svobodo

> Leta 1963 ste se rodili v Murski Soboti. Se imate za Prekmurko?

“Pravzaprav se imam. Sicer pa ne živim s to zavestjo, ne govorim si, da sem Prekmurka, kakor si ne govorim niti, da sem Slovenka. To mi je nepomembno. Pomembno postane šele, kadar sem v tujini in me vprašajo, odkod prihajam. V Sloveniji pa mi gre vse to na živce. Zakaj bi poudarjala, da sem slovenska pisateljica?!”

> Pa je treba povedati, da ste lezbična pisateljica?

“Mislim, da je, kakor tudi jaz rada vem, kaj so drugi. Pisatelja sprejmem drugače, če preberem, da gre, na primer, za črnskega pisatelja, ki obravnava tematiko temnopoltih. Ker mi je ta zelo blizu, z veseljem sežem po knjigi. Pomembno je izrekati tovrstne podatke, ne pa jih zakrivati. Kadar grem na festival Liffe, v sporedu pogledam, kateri filmi obravnavajo LGBT tematiko. Če to ne bi bilo označeno, bi jih izpustila.”

> Kaj pa če je ta podatek za koga tako močan, da mu zasenči vse druge umetnikove odlike?

“To pomeni, da ga je treba še toliko bolj ponavljati.”

> Istospolno usmerjeni z obrobja naše države, odkoder ste navsezadnje prišli tudi sami, baje zavidajo vam v mestih, zlasti v Ljubljani, češ da vam je lažje.

“Je razlika, prav gotovo. Sploh je razlika, če si prišlek, kakor sem jaz v Ljubljani. Ko sem prišla sem študirat, nisem nikogar poznala in nihče ni poznal mene, torej ni bilo socialnega nadzora: kam hodiš, s kom se družiš, kako se oblačiš ... Za Ljubljančane ni bilo tako lahko. Sicer pa vemo, Slovenija je majhna, slovenska mentaliteta je majhna. Pri rezultatih referenduma o družinskem zakoniku se je lepo pokazalo, da je Ljubljana eksklava, naklonjena istospolno usmerjenim, povsem drugačna od večine Slovenije. A že v Ljubljani je malo LGBT skupin, v v manjših krajih pa je seveda še huje. Veliko aktivnosti, ki jih tam poskusijo, se preprosto ne prime. Ljudem, ki želijo v majhnih krajih živeti kakršnokoli alternativno življenje, težko uspeva.”

> Pred nekaj dnevi je zgodovinar in aktivist Dragan Markovina iz Splita na Forumu Tomizza v Kopru dejal, da je postal že alergičen na besedo toleranca, saj predpostavlja, da ti gre nekdo na živce ...

“... ti ga pa vseeno trpiš. Drži, o tem smo se že večkrat pogovarjali. Sociologi isto pravijo za pridevnik strpen - pomeni, da trpiš nekoga, ki ti gre na živce. Ampak vseeno je toleranca pomembna. O njej govorimo, kadar je nemogoče doseči razumevanje. So ljudje, ki stvari ne bodo nikoli razumeli, zato je velik plus že, če dajo mir. Zagovarjam spoštljivo distanco - če nečesa ne razumeš, potem o tem molči. Ne govori! A v tem času je dovolj, da človek zna govoriti in napisati tri besede, pa se že lahko oglaša s svojim mnenjem. Vsi vemo vse, vsi vse obravnavamo, vse je samo mnenje, nihče ne dvigne rdeče zastave in reče: tale pa govori neumnosti!”

“Osemdeseta leta imam v zelo pozitivnem spominu”

> Ali med pisanjem lahko izključite aktivistko v sebi?

“Ne, verjetno ne morem izključiti ničesar, kar sem, kar sem doživela, kar sem se učila, kar sem študirala ... Je pa res, da me preplavi drugo, posebno občutje, kadar pišem. Takrat mi je pomembno, da ustvarjam svet, ki je prepričljiv, svet, ki mu verjamem. Zato morajo biti moji liki tudi nekorektni, nepošteni, opisujem situacije, ki jih ne maram ...”

> Vendar običajno v vaši glavni junakinji - ali junaku - bralci hočeš nočeš vidimo vas.

“Res je, prisotno je to enačenje, bralci so prepričani, da sem tudi sama doživela čisto vse, kar je moja junakinja ali junak. Kadar govorim o romanu Ime mi je Damjan, moram vedno znova pojasnjevati, da to ni moja zgodba, da nisem transspolna oseba, da Damjanovo otroštvo ni moje, da je bila moja življenjska pot povsem drugačna ...”

> Kaj pa roman Tretji svet ? Ste bili na 8. svetovni lezbični konferenci ILIS v Ženevi, ki jo opisujete tam?

“Sem bila. O takih stvareh ne bi mogla pisati, če jih ne bi doživela. Sem pa ta roman napisala 25 let po obisku konference v Ženevi.”

> Zakaj pa ne takoj?

“Takrat sploh še nisem pisala. In vtisi so bili zelo močni. Nikoli ne pišem o tistem, kar trenutno doživljam. Če si čustveno vpleten, nisi objektiven, hitro postaneš solzav, jezen ... Zato zdaj zelo rada pišem o otroštvu ali najstniških letih. Spominjam se samo drobcev, stvari, ki sem jih čustveno tako ali drugače že predelala in se z njimi zdaj lahko igram in jih gnetem. Če bi me pa včeraj nekdo zapustil, bi bila v pesmi, ki bo jo napisala danes, samo solzava.”

> V svojih delih se pogosto vračate v osemdeseta leta. Ker so bila pomembna za vas ali za družbo?

“Mislim, da za obe. Osemdeseta leta imam v zelo pozitivnem spominu, tudi ker sem bila mlada, ker se mi je takrat odprla pot, prišla sem v Ljubljano, študirala sociologijo, hodila na koncerte, živela v pankerskem, alternativnem gibanju in kakor drugi dihala s tem novim svetom. Komaj sem čakala konec tedna, ko sem šla v alternativne prostore in tam videla ljudi, ki so se drugače oblačili, drugače obnašali ... Vse je bilo še pred mano, imela sem občinsko štipendijo, s katero sem odlično živela, pomagala mi je še mama, vse je bilo super, bile so službe, bila je perspektiva ...”

> Kaj pa potem, v devetdesetih letih?

“Veliko sem se ukvarjala z aktivizmom in začela razmišljati o pisanju. Leta in leta sem bila brez stalne službe in pot me je vodila od ene nevladne organizacije do druge. Bila sem na Škucu, na založbi Studia Humanitatis, delala sem pri Open Society Institute (Zavod za odprto družbo) ... Tam sem nabrala zelo zanimive izkušnje, še posebej ker sem veliko potovala. Potem sem pa konec devetdesetih let zaprosila za status samozaposlene.”

> Omenili ste, da ste nekoliko pozneje začeli pisati. Kakšna je bila vaša pot do prvih objav?

“Pisala sem rada že v osnovni šoli. Saj veste, učiteljica ti reče: 'O, ti si pa pridna, dobro pišeš spise. Se vidi, da veliko bereš.' Res je, veliko sem brala ...”

> Kaj?

“Znanstveno fantastiko. Ogromno. Asimova in druge, takrat je bila popularna sovjetska znanstvena fantastika. V socialističnih in komunističnih državah smo oboževali znanstveno fantastiko, saj je bilo z njo mogoče prikrito kritizirati družbo in predstavljati nove, alternativne svetove. Sploh so bili v tem odlični Rusi. Veliko sem brala tudi Cankarja, rada sem imela takšne, bolj temačne pisce. Zgodbe sem objavljala že v šolskih glasilih, pozneje pa v znameniti Mladinini prilogi Mlada pota. Svoje prvo pravo besedilo sem poslala na razpis urada za žensko politiko, s katerim so spodbujali žensko ustvarjalnost. Prišla sem med izbrane, nakar mi je Brane Mozetič, ki je že ustanovil založbo Škuc, rekel, da bi mi v zbirki Lambda izdal knjigo lezbično obarvanih zgodb. Ker jih nisem imela, sem se usedla in jih napisala. In tako je leta 1997 izšla moja prva zbirka Pod ničlo. Ko sem počasi izgubljala svojo zadnjo zaposlitev, pri Zavodu za odprto družbo, sem ugotavljala: no, vse me očitno sili k temu, da se zares posvetim pisanju.”

“Povabili so me na nekaj šol, na mnoge pa ne”

> Vi ste v šoli strastno brali znanstveno fantastiko, med slovenske šolarje pa so predlani v okviru projekta Rastem s knjigo razdelili kar 20.000 izvodov vašega romana Ime mi je Damjan . Ste zaradi tega imeli več stikov z današnjo mladino?

“Sem, povabili so me na nekaj šol, na mnoge pa ne, saj je moja knjiga marsikoga zmotila. Na posameznih šolah in v knjižnicah očitno učiteljice in knjižničarke - žal gre v glavnem za ženske - odločajo, kaj se bo bralo in kaj ne.”

> Zakaj ste rekli žal?

“Mogoče je neumno moje pričakovanje, da bi morale biti ženske bolj čuteče, saj so tudi same del zatirane skupnosti. Žal pa velikokrat ni tako. Včasih so ženske, s katerimi se pogovarjam, do mene veliko bolj nastrojene kakor moški. V njih čutim jezo do mene, lezbijke. Čudno je. Veliko so pisali tudi o tem, da je moja knjiga škodljiva, in nekateri so se bali, da bom že s svojim prihodom na šolo kot deklarirana lezbijka hočeš nočeš delala reklamo za drugačen življenjski slog. V slogu: saj je v redu, samo ne je vabit sem! Bila pa sem tudi na nekaj šolah, kjer je bilo super. Tam sem se pogovarjala z dijaki, ki jih zelo spodbujajo k branju. Veliko razmišljajo in so me tudi spraševali, ne samo dirigirano, tudi samoiniciativno, radovedno. Spoznala sem, da dijaki sploh nimajo težav z vprašanji spolne identitete, usmerjenosti in podobnega. Zanimale so jih druge stvari: zakaj Damjan toliko pije, zakaj je tako močen, zakaj laže prijateljem ... Odrasli imajo težave z vprašanji spolnosti, ne otroci.”

> Roman Ime mi je Damjan so prevedli tudi v kar nekaj jezikov, mar ne?

“Najprej v nemščino, potem v srbščino, tam je izšel dvakrat, tudi v zbirki Sto slovanskih romanov, pa v slovaščino, češčino, dogovarjamo se še za prevod v španščino, makedonščino ...”

> So odmevi iz tujine drugačni od domačih?

“Mislim, da včasih premorejo več razumevanja. Spominjam se, da so na predstavitvi v Beogradu zelo z zanimanjem poslušali, kaj imam povedati.”

> In to v Beogradu, ki velja za nestrpno mesto!

“Pa ni! Vsaj meni se ni izkazalo za takšno. Novinarji in novinarke, ki so prišli, so bili odprti, zanimalo jih je. No, saj morda je bil tisto samo eden od žepkov kulture. Bila sem tudi na Slovaškem, kjer je bilo zanimivo, ker sem dobila občutek, da teh stvari sploh še ne poznajo. Je pa seveda marsikaj odvisno tudi od posameznega obdobja. Ko je roman Ime mi je Damjan leta 2001 prvič izšel v slovenščini, pri Lambdi, je bil opažen, vendar ne zelo, nobenega vznemirjenja ni bilo. Začelo se je leta 2014, ko je bil ponatisnjen pri veliki založbi, pri Mladinski knjigi, zatem pa vključen še v projekt Rastem s knjigo. Dokler ostaneš na obrobju, še gre, ko pa stopiš proti središču, iz mnogih takoj butne skrb, da bo taka literatura zapacala naše otroke.”

Nekoga moraš imeti rad

> Imate pri vživljanju v nestrpneže kaj težav?

“Hm ... Pravzaprav niti ne ...”

> Za igralce so negativci mikavnejši, češ da so večplastni.

“Res je, in tudi če se gremo igro pro et contra, je zmeraj laže biti proti kakor za. Iz borca za človekove pravice težko narediš simpatičen lik.”

> Zakaj?

“Ker ljudje velikokrat ne marajo ljudi, ki se za nekaj borijo. Poglejte, kako reagiramo, ko zagledamo znane borce za pravice ženske, živali, česarkoli. Ah, že spet ta, vzdihnemo, pa naj bo že tiho! Tudi nas, aktivistov, veliko gejev in lezbijk ne mara. Pravijo, da preveč hodimo s transparenti in zganjamo cirkus, da bi morali to početi tiho, brez besed, neagresivno. Pravijo, da smo mi agresivni in da opletamo s političnim izrazoslovjem, zaradi česar oni potem trpijo. Oni, ki se skrivajo. Borci za pravice nikoli niso priljubljeni. Mogoče so le po smrti. Prepričana sem, da Martina Luthra Kinga ni maralo tudi veliko črncev, ne samo belcev. Iz borca za pravice pozitivnega junaka težko narediš tudi, ker se zavzema za nekaj idealnega, obenem pa sam ni popoln. Zakaj bi tudi bil? Je le človek.”

> Kaj pa nasprotniki uveljavljanja tovrstnih pravic? Se zmorete z njimi pogovarjati?

“Ne. Jih sploh ne srečujem in jih ne želim srečevati. Vesela sem, da nisem v politiki in da se mi ni treba pogovarjati s takimi, ki si tega ne zaslužijo. Včasih je treba reči: ni se kaj pogovarjati!”

> Zdaj bodo rekli: aha, a jo vidiš, kako se spet zapira v svoj krog, v svoj geto?

“Jaz pa pravim, da se imam pravico zaščititi pred neumnostjo.”

> Pa zmorete neobremenjeno uživati umetnost ustvarjalca, ki nasprotuje uveljavljanju pravic istospolno usmerjenih?

“Težko, moram priznati. Problem imam recimo z Boro Đorđevićem, pa sem Ribljo čorbo strašno rada poslušala. Še zmeraj ga imam za dobrega poeta in vem, da so njegove pesmi, ki sem jih rada poslušala, dobre. Pravim si, da sem jih vzljubila, ko še nisem vedela, kakšen človek jih je napisal.”

> Zdaj je tudi vaš someščan.

“Vem, da se je preselil v Ljubljano, ja. Včasih še prisluhnem Riblji čorbi, če jo slučajno kje ujamem, in pogosto niti ne pomislim, kdo prepeva. Pred leti sem šla celo na Čorbin koncert v Ljubljani, zdaj pa ne bi šla več.”

> Veliko boljši vtis je na vas napravil Ivan Minatti, mar ne?

“On je bil zelo fajn. Hodil je v cafe Open, živel je tam blizu, in mislim, da sem mu jaz ponudila, da bi tam imel literarni večer. Pristal je. Povedal nam je, da živi drugače kakor mi, vendar nas podpira, je za raznolikost. Njegov nastop je bil strašno ganljiv. Je eden mojih najlepših spominov na dogodke v tej kavarni.”

> No, Minattijev najslavnejši verz bi bil lahko moto vaše skupnosti: “Nekoga moraš imeti rad.”

“Res je, neverjetno. Zelo lepo, da smo se tako našli in ujeli z njim.”

> Pred kratkim ste objavili tudi ganljivo poslovilno kolumno v LGBT reviji Narobe , v številki, kjer se je precej čustveno poslovila dosedanja uredniška ekipa. Kaj se dogaja zdaj?

“Išče se novi urednik. Naša ekipa z urednikom Romanom Kuharjem ne zmore več ali pa je potreben vsaj premor, ne vem. Bomo videli. Vsekakor je pomembno, da imamo tako revijo.”

Sledijo Noben glas, Tombola v mestu, film ...

> Kaj sledi? Pišete kaj novega?

“Jeseni mi bodo pri Beletrini izdali kratkoprozno zbirko Noben glas, pri Mladinski knjigi naslednje leto mladinski roman Tombola v mestu, postavljen v sedemdeseta, osemdeseta leta, s filmsko režiserko Majo Weiss pa delava na scenariju Ime mi je Damjan.”

> Zanimivo, po tem romanu ste napisali že predlogo za monodramo ...

“... in sledil bo še film. Bo drugačen, saj se med pisanjem scenarija vse začne spreminjati, liki nenadoma oživijo pred tabo, slika naredi svoje, potrebno je poskrbeti za dramaturgijo ... Mogoče bo Damjan v filmu malce bolj divji, pa tudi bolj pozitivna osebnost. Dosegel bo določen razvoj.”

> Kaj se dogaja? Že pred leti ste za zbirko Vzporednice prejeli nagrado Prešernovega sklada, zdaj pa še Vilenica, Beletrina, Mladinska knjiga, film ... Ali ste postali nekakšna mainstreamovska subkulturnica?

“Mogoče, mogoče. (smeh) Mogoče pa so meje danes bolj zabrisane. Vse bolj odkrivamo avtorje in avtorice z roba, in čim so odkriti, niso več povsem na robu. Nekaj se spremeni. Ugotavljam, da smo lezbične literatke pri nas neverjetno uspešne: Kristina Hočevar, Urška Sterle, Nataša Sukič, ki je zdaj uvrščena med pet finalistov za kresnika, Nataša Velikonja, jaz ... Velik uspeh za majhno Slovenijo.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano