• Foto: Nina Andruhovič

Glas vrača pozabljenim

torek, 30. maj 2017, 06:00

Od otroštva dalje me privlačijo ruševine. S tem stavkom začenja Jurij Andruhovič esej Srednjevzhodni momento, prvo polovico knjige Moja Evropa, ki jo je konec prejšnjega stoletja napisal s poljskim pisateljem Andrzejem Stasiukum.

Stavek ni zgolj citat Danila Kiša, marveč ustvarjalni smerokaz, neke vrste orientir in natančno zakoličenje teritorija, na katerem se giblje opus ukrajinskega pisatelja Jurija Andruhoviča (1960). V literarnem smislu prispodoba ruševin ne kaže le na postapokaliptični duhovni vakuum, izgubo starega sistema vrednot in z njim orientirja po ogromnih, v umetniškem smislu nemapiranih prostorih in jezikih razpadlega postsovjetskega imperija, v katerih se je - na presenečenje pogosto ignorantskega Zahoda - pisalo tudi v času največje represije izjemne romane in pesmi, drame in eseje.

Mlada generacija ustvarjalcev, ki ji je pripadal Andruhovič, si je za cilj zadala izjemen emancipacijski projekt: postaviti svojo literaturo na svetovni zemljevid s poudarjeno gesto, da tudi njihova literatura pripada skupnemu evropskemu izročilu.

“Nagrada me vpeljuje v čudovito druščino”

Jurija Andruhoviča smo po elektronski pošti vprašali, kaj mu pomeni nagrada vilenica. “V prvi vrsti je največja čast - vpeljuje me v čudovito druščino nekaterih mojih najljubših avtorjev, kot so Péter Esterházy, Zbigniew Herbert, Milan Kundera, Claudio Magris, in tudi mojih prijateljev, kot so Andrzej Stasiuk, Olga Tokarczuk, Jáchym Topol, Mircea Cartarescu, Ilma Rakusa,” pravi. “Zelo me veseli tudi, da bom nagrado prejel v krasni deželi, kjer imam nekaj literarnih sodobnikov, ki so mi res blizu. Obenem verjamem, da je nagrada pomembna podpora jeziku, v katerem pišem.” AG

Jurij Andruhovič je 17. aprila 1985 s pisateljskima kolegoma Viktorjem Neborakom in Saškom Irvanetskim ustanovil legendarno ukrajinsko pisateljsko-performersko skupino BU BA BU. Že začetnice besed Burleska, Balagan (majhen potujoči cirkus) in Burka programsko označujejo parodično, ironično, zasmehovalno naravo njihovih tekstov in performansov, kar je bilo v represivnem ozračju Ukrajine drzno, novo, prelomno dejanje in je navdihovalo novo generacijo ukrajinskih pisateljev. Andruhovič je začel kot pesnik. V letih 1985 in 1991 je izdal prve tri knjige pesmi. Z zavestnim odmikom od formalne urejenosti, avtoironizacijo ter navezovanjem na zahodno, predvsem beatniško izročilo je s svojo generacijo osvobajal ukrajinsko poezijo zaprašenosti in formalne urejenosti v disharmoničnih časih. K poeziji se je vrnil šele v zadnjem desetletju, nikoli pa se ni odpovedal pisanju tekstov za razne glasbene zasedbe, s katerimi sodeluje kot tekstopisec, recitator in performer.

Snovno jedro njegove literature je Vzhod. Natančneje Galicija, nekoč vzhodni del avstro-ogrskega imperija, danes zahod Ukrajine, kraji, ki so v svetovno literaturo prispevali imena kot Paul Celan, Bruno Schultz, Josef Roth in bili središče evropske kulture, po drugi svetovni vojni in številnih pogromih pa so bili kulturno devastirani, premeščeni na obrobje in pozabljeni. Andruhovič jih poskuša vedno znova emancipirati, pripeljati iz obrobja v središče, dati glas pozabljenim in izbrisanim. To dosega z grotesko, ironijo, satiro, drastiko in pretiravanjem, s strategijo karnevala in lirske parafraze.

Andruhovičeva prva romana Rekreacije (1992) in Moskoviada (1993), pisana med travmatičnim služenjem vojaškega roka v Sovjetski zvezi in po njem ter po študiju na moskovskem Literarnem inštitutu, sta posmehljiva obračuna z razpadajočim sovjetskim imperijem. Tudi v Perverzijah (1996) je v središču groteskna figura, ukrajinski underground pesnik in performer, ki se zapleta v demonične intrige, zasledovanja tajnih služb in erotično spotakljive situacije. Roman pogosto označujejo kot magistralno delo ukrajinskega postmodernizma.

Monumentalno delo Dvanajst krogov, ki smo ga lani dobili v slovenskem prevodu, je zgodba avstrijskega fotografa z galicijskimi koreninami, ki se v devetdesetih vrača v Ukrajino in se mu zdi kaos postsocialistične Ukrajine neprimerno bolj zanimiv kot zahodni vsakdan. Smrti glavnega junaka romana sledi imaginarni opis njegovega leta nad srednjo Evropo. In prav pojmu srednje, srednjevzhodne, zahodnosrednje, obsrčno centralne Evrope daje Andruhovič s svojimi deli nov zagon in premislek. Seveda ne gre za apoteozo starih geopolitičnih konceptov, marveč za nazorno detektiranje nedefiniranih polj, kjer se številne, pogosto kontradiktorne predstave o kulturah mešajo in v končni fazi kažejo na arbitrarnost pri geopolitičnem etiketiranju. Cilj Andruhovičevega angažmaja je najti ustrezno mesto ukrajinske književnosti v svetu, polno priznanje ukrajinske literature kot konstitutivnega dela evropskega kulturnega izročila.

Andruhovič se od razpada Sovjetske zveze zavzema za evropsko perspektivo Ukrajine. Njegova knjiga Euromaidan govori o krvavih dogodkih v Kijevu ob padcu Janukoviča; pred tem je bil aktiven udeleženec protestov v podporo demokratizacije ukrajinske družbe.

Nagrada Vilenice gre zasluženo v roke Juriju Andruhoviču za polnokrvno, pogumno in svobodomiselno literaturo, ki vrača glas na videz in po krivici pozabljenim delom Evrope in nam, Srednjeevropejcem, na drzen, humoren, inteligenten in večplasten način s tem vrača lastno in skupno preteklost in prihodnost.

ALEŠ ŠTEGER


Povej naprej: