Jugonostalgija

Tudi letos bo med gosti festivala Vilenica lanska lavreatka Dubravke Ugrešić. In prav te dni na police slovenskih knjigarn prihaja njena nova knjiga. Esejistična zbirka Evropa v sepiji, ki jo je iz hrvaščine prevedla Đurđa Strsoglavec in izdala Cankarjeva založba, povezuje 23 besedil, v katerih se ostra in lucidna pisateljica loteva številnih aktualnih tem: srednjeevropske tranzicije, knjižnih uspešnic, pozabe in potrošništva, nacionalizma, jugonostalgije, globalizacije ... Objavljamo odlomek uvodnega poglavja Nostalgija, v katerem se vrhunska esejistka loteva jugonostalgije.

V Ameriko sem pripotovala na prijazno povabilo profesorjev z Oberlin Collegea v Ohiu, ki so organizirali nekaj predavanj na temo Spomin na komunizem: poetika in politika nostalgije. Povabilo Oberlin Collegea je za hip dvignilo mojo omajano veteransko samozavest, vendar je ta kmalu uplahnila. Kaj bi po dvajsetih letih brskanja po ruševinah še lahko povedala o jugonostalgiji, razen tega, da sem že zdavnaj izgubila zvezo z njo?! Ob misli, da bom nekaj vendarle morala pripraviti, me je preplavila utrujenost. Pred mano je rasla neobvladljiva gora napisanih in še nenapisanih besedil, mojih in tujih, knjig, filmov, slik, zgodb, spominov, simbolov in spominkov, skratka, velikanska ropotarnica, kaotični arhiv, v katerega se je v zadnjih nekaj več kot dvajsetih letih zlivalo vse mogoče; od temeljnih teoretskih besedil (knjiga Svetlane Boym The Future of Nostalgia), popularnih filmov (Good Bye Lenin! režiserja Wolfganga Beckerja), vizualnih projektov (instalacije Ilje Kabakova), drugorazrednih in tretjerazrednih nostalgičnih projektov vse do zablodelih, nepripadajočih eksponatov. Ampak kdo je ta vrhovni arbiter, ki bo odločil, kateri eksponati so pripadajoči in kateri nepripadajoči?! Sam “arhiv” proizvaja nostalgijo le, dokler je v kaosu, dokler je ropotarnica, dokler je njegov obstoj ilegalen. Delo umetnikov pokomunistične in povojne (v jugoslovanskem primeru) umetniške produkcije, teh zbiralcev ruševin, samooklicanih arhivarjev, “doktorjev nostalgije” in arheologov vsakdanjika, je smiselno, dokler je prostovoljno in dokler ga spremlja avtorjev občutek, da je zaman. Takoj ko delo dobi priznanje, podleže manipulaciji (četudi je nostalgija brez vrednosti, je lahko zelo drago blago), energija, ki ga je začela, pa izgine. Mimogrede - v izginotju je tudi temeljni paradoks ukvarjanja z nostalgijo: zakriva svoje sledi, zavaja svoje lovce, sabotira trud svojih raziskovalcev in nikoli ni tisto, kar je, ali tisto, kar je bila.

Berlinski zid je padel pred nekaj več kot dvajsetimi leti. Danes je jasno, da je bilo v načinu njegovega padca nekaj skrajno nenavadnega. Namesto da bi se sesedel ali preprosto zrušil na levo ali na desno stran, je padel z višine, kot meteor, in betonski prah se je razletel povsod naokrog. Jugoslavija se je zrušila dve leti po padcu berlinskega zidu, kot domine, začenši na severu in zahodu proti vzhodu in jugu.

V tistem času sem neveljavni jugoslovanski potni list zamenjala za hrvaški potovalni dokument. Čez dve leti sem z njim zapustila državo, ki so se ji ravnokar uresničile “tisočletne sanje o neodvisnosti” (tudi to je paradoks: manjši kot so narodi, daljšo zgodovino imajo). Hrvaška je proklamirala neodvisnost in demokracijo, v meni pa se je (zaradi moje napake) vključilo tisto zdavnaj usvojeno geslo Bolje grob nego rob in katapultirala sem se - v Berlin. Mesto je stopalo v peto leto življenja p. z. (po zidu), koščki zidu so mi škripali pod nogami, delci betonskega prahu pa so se svetlikali na temnomodrem ozadju berlinskega neba kot morje majcenega planktona. Vse leto 1994 sem prebila v Berlinu, stanovala sem v njegovem zahodnem delu in pisala roman Muzej brezpogojne predaje. Kajti v tistem trenutku je Berlin (znova paradoks!), ne pa Zagreb, spodbudil spomine, kot idealna montažna miza za montažo spominjanja, kot dovršena rima, kot povečevalno steklo in rakurz, kot ustrezna očala za branje jugoslovanskega in vzhodnoevropskega razpada.

Takoj po razglasitvi neodvisnosti so hrvaški politiki in mediji (predvsem mediji!) začeli uporabljati milozvočno novotvorbo jugonostalgija kot sopomenko za sovraštvo do novooblikovane hrvaške države. Jugonostalgiki so bili označeni kot dinozavri v človeški podobi, osebe, ki žalujejo za Jugoslavijo. Jugoslavija, Tito, partizani, bratstvo in enotnost, cirilica, jugoslovanska popularna kultura - vse to in še veliko drugega je končalo na smetišču zgodovine, v območju prepovedanega spomina. Obtožujoča beseda jugonostalgija pa je začela brenčati okrog človeških glav kot izstrelek. Ljudje so brisali lastne biografije, spreminjali imena in rojstne kraje, donedavni ateisti so se krščevali, restavracije so z jedilnikov odstranjevale jedi, za katere je veljalo, da so jugoslovanske oziroma srbske, Jugoslavija pa se je v šolskih čitankah skrčila na le nekaj vrstic, brez slik.

Moja jugonostalgija je prišla prej, ko je bila Jugoslavija še vedno cela in ko ni bilo otipljivega razloga, da bi žalovali za njenim izginotjem. Nostalgija je kapriciozna zverinica, obišče nas, kadar sama hoče, pride brez napovedi in razloga, napade nas iz zasede, ob napačnih časih in na napačnih mestih. Takrat me je obsedal nelagoden občutek, da bo svet, ki me obkroža, kmalu izginil. Ta nevroza prihajajočega izginotja me je spremenila v arheologinjo jugoslovanskega vsakdana. Zdelo se mi je, da mi bo - če bom v spominu ohranila ime prve jugoslovanske čokolade ali naslov prvega jugoslovanskega filma (lahki nalogi, priznam) - uspelo ustaviti prihajajočo strašno pozabo. Z dokončnim potopom Jugoslavije je moja nevroza dobila uradno ime in opis: jugonostalgija, politična sabotaža nove hrvaške države. Sama pa sem dobila nalepko: jugonostalgičarka, izdajalka. Ko sem gledala, zdaj že v resničnosti, kako brutalni konfiskatorji spomina učinkovito brišejo kolektivno, z njo pa tudi mojo osebno zgodovino, sem postala članica lastnega osebnega odporniškega gibanja. Branila sem se s spominom, to je bilo moje edino orožje proti nasilju pozabe. Zaradi mojih izstrelkov, v nasprotju z njihovimi, ni nihče umrl. Moji so imeli kratek domet.

DUBRAVKA UGREŠIĆ

---